Bas in glas: Čas

Bas in glas (foto: Martina Kofol)

Nejc Sajovic in Jaša Hedžet sta akterja zasedbe Bas in glas. Jaša je bas in Nejc glas. Jaša skrbi za glasbo in Nejc za besede. A njega ste tako ali tako lahko že dodobra spoznali kot septembrskega pisca rubrike glasbopisi. Če njune plošče Časovni (u)stroj še ne poznate, se jo splača vzeti v roke. Pravita, da še bolj priti na katerega od koncertov, ki so nadgradnja posnetemu. V oktobru ju lahko poiščete v Kulturnem domu Izola (9. 10.) in v Gali hali (23. 10.). Če seveda najdete čas. Čas je namreč tisti, ki poganja njuno ustvarjalnost, vendar med koncertom izgine. Preverite.

 

Kakšno je vajino glasbeno izhodišče?

Jaša: Kot basist sem deloval v nekaj manjših glasbenih zasedbah, predvsem na področju funk in jazz glasbe. Pred tem sem imel nekaj rock skupin, a sem raziskoval vse mogoče. Iskal različne žanre, izrazna sredstva, tehnike. Vse je šlo z roko v roki s humanizmom, ki sem ga takrat ravno začel študirati.

Nejc: Deloval sem v različnih rap kolektivih, med katerimi so nekateri danes manj, drugi bolj znani. A začel sem v Bulletproof in nadaljeval v dvojcu Prava šola, ki je kasneje tudi prerasel v hip-hop kolektiv. Leta 2005 smo v samozaložbi izdali EP Kam so šli vsi? in se potem odločil za samostojno pot.

Kdaj sta se torej spoznala in se odločila za tako nekonvencionalno zasedbo – bas in glas?

Nejc: Z Jašo sva se spoznala leta 2008. V tistem obdobju sem iskal drugačen glasbeni izraz, s katerim bi se lahko bolje izrazil. Surove elektronske podlage, ki sem jih uporabljal prej, me niso več zadovoljevale. Iskal sem stil, ki bi poudaril besedila. In razmišljal, da bi to lahko dosegel s kontrabasom … a sem naletel na basista.

Sta že takrat načrtovala ploščo Časovni (u)stroj, ki je izšla letos? Imam namreč občutek, da je na njej zbrano najboljše in da je projekt nastajal dlje časa.

Jaša: Nič nisva načrtovala, a se je zgodilo povsem spontano. Ko sva se dobila, sva se vprašala, kaj je nepogrešljivo za glasbeno podlago, a da še vedno deluje kot glasbeno v smislu tega, kar uho prepozna kot glasbo. Vse sva zminimalizirala na osnovno basovsko linijo in na začetku je bilo točno tako: vokal in bas. Brez loopov in efektov. Čista surovost. Ampak, seveda, ker smo ljudje radovedni, so kmalu prišli na vrsto efekti, ki so vse bolj peljali k nesurovemu. Tako so tudi pesmi postajale kompleksnejše.

Nejc: Plošča je vsekakor nastajala dolgo. Od prvih besedil do danes je minilo skoraj deset let. Rad delujem v neobremenjenem tempu. Še posebno mi je pomembno, da material zori.

Jaša: Dejansko sva združila dva pola: Nejčeva besedila, ki so vključevala ritem in zamisel, kako naj bi pesem zvenela, ter nekaj mojih že nastalih podlag, prilagojenih na besedila.

Nejc, tvoji teksti se mi zdijo drugačni od večine rap pesmi v Sloveniji. Imajo težo in lahko bi rekli, da je Slovenija s Časovnim (u)strojem končno dobila vsaj eno dostojno rap ploščo. Gre za povsem nov pogled ustvarjanja ali si že prej deloval v tem duhu?

Nejc: V Sloveniji je nekaj raperjev, ki mi služijo za zgled. Osebno me najbolj navdušujeta N’toko in Samo Boris. A sem seveda iskal lasten stil. Pomembno je, da imajo besedila sporočilo, čeprav sem včasih bolj prisegal na kompleksnost. Danes menim, da je efektivnejše, če je besedilo preprosto. Skušam se dotakniti tako posameznika kot družbe in opisati, kako vplivata drug na drugega. Včasih sem se raje posluževal bolj filozofskega pristopa, vendar so mi danes blizu predvsem zgodbe, pripovedi.

Bi torej svoja besedila prej kot izpovedna opisal kot pripovedna?

Nejc: Ne vsa. Nekatera. V vsaki pripovedi je namreč tudi košček izpovedi.

Pa ti, Jaša? Glasbo gradiš na ponavljajočih se motivih, da je ta na posluh zelo preprosta …

Jaša: Na posluh dejansko tudi je preprosta, vsaj po zvenu in elementih, vendar je to preprostost precej težje zgraditi, še posebno v živo in samo z basom. Vsaka podlaga je namreč narejena sproti. Pred tem je le metronom, ki poskrbi, da začnem v točno določenem tempu, saj se v primeru prehitre podlage Nejc lahko zaplete. Torej, posnamem se v živo in nato nasnemavam elemente, ki so pravzaprav v tem popularnem smislu gradniki glasbe: beat, akorde, harmonske finese in drugo. Teme in solistične pasaže igram v živo, včasih kakšnega sproti nasnemavam, da pride do evolucijskega učinka v smislu, da se vse razvija in vodi do viška. V vsakem primeru gre za precej težko nalogo, saj je treba imeti v mislih, da ne sme biti dolgočasno in se ne sme vse nenehoma ponavljati. A v resnici imaš na voljo le ponavljanje. Ko enkrat nekaj posnameš, ostane posneto in tega ne moreš odvzemati.

Čas. Kakšen je vajin odnos do njega?

Jaša: Precej sodoben: ga ni. Seveda, primanjkuje ga. Zdi se mi fantastično, da s tem ko zaženeš loop, nekako sprožiš čas. Ne le čas, cikličnost. V nekem smislu se greš boga, ki operira s časom. Ga sproži, ustavi, mu daje vsebino. Kar se ujame z Nejčevimi besedili, vsaj kadar govorimo o ujetosti znotraj vzorcev, tako družinskih kot kulturnih. Ujetosti v rutino, ki jo naše življenje definira vse bolj.

Nejc: Zanimivo vprašanje. Čas je treba spoštovati. Naša življenja so definirana z njim, a je velika razlika v tem ali smo njegovi sužnji ali gospodarji. To je tisto, kar skuša sporočiti dvojni naslov Časovni (u)stroj.

Zakaj je Časovni (u)stroj poseben?

Jaša: Plošča je posebna, ker ima edinstveno značilnost: suvereno je vezana na ta prostor in čas. V njej ni čutiti vplivov ameriškega rapa, ki je nastal v okoliščinah, ki z našim prostorom nima nikakršne povezave. Je suverena in pristna, ker ne imitira, temveč črpa iz slovenskega prostora.

Nejc: Poskusila sva postaviti stvari v kontekst, ki nama je blizu. Seveda v upanju, da bo blizu tudi poslušalcem. Konec koncev delam glasbo zato, da bi se ljudi dotaknila.

Nina Novak

Povezani članki: