Pokesajte se, kajti bliža se kraljestvo smrti

Obliteration

Ljubljana / Channel Zero
10. 11. 2013

Za zaključek prvega vikenda mladega vina in genocida nad perutnino vseh vrst smo kljub prepolnim želodcem in slabemu vremenu odvlekli svoje riti do Metelkove v upanju, da nam bo pošteno pretreslo kosti … V Ch0 so se na turneji, s katero promovirajo svoj drugi album Black Death Horizonustavili norveški Obliteration, , Švedi Degial, ki še vedno predstavljajo svoj dolgometražni prvenec Death’s Striking Wings, da pa vse skupaj ne bi prehitro minilo, so paket podprli še gorenjski Penitenziagite.

Ob napovedani uri so začeli igrati domači matadorji Penitenziagite, ki so lepo ogreli klub, odpičili svoj old-school death metal set in nas prepustili dežju in pivu. Švedi Degial so svoj nastop začeli z manjšo zamudo, odigrali koncert dolg pol ure, potrgali glave in zapustili oder. Malo pred napovedani časom pa so na oder stopili še norveški Obliteration, ki so korektno odigrali svoje in zadovoljni smo odšli novemu delovnemu tednu naproti …

No, malo več besed pa si bandi in celoten večer le zaslužijo. Dejansko smo bili prisotni (bilo nas je – od oka – za dober šolski razred) priča konkretnemu death metal večeru.

Kot rečeno, so nas najprej z odra pozdravili domači Penitenziagite s svojim drveče-sekajočim black/death metalom. Fantje naj bi po dveh demotih končno snemali studijski prvenec, ki ga lahko glede na videno le željno pričakujemo. Z nastopom so nas spomnili na zlate čase brutalizacije v death metalu – namreč na konec 80-ih in začetek 90-let prejšnjega stoletja in na bande, kot so Monstrosity, Bolt Thrower, Incantation … Če bi fantje malo bolj redno igrali po koncertih, bi zagotovo odpravili še edino hibo, ki se jim jo (morda) lahko očita: statičnost na odru. Le-ta v Ch0 res ni velik, vendar se da iz njega potegniti marsikaj, kar je bilo nebrojkrat tudi že dokazano … In to je tudi edino, kar imam za pripomniti. Rušilci, ki so sekali z odra, so več kot primerno opravili svojo nalogo!  Če koncert ne bi bil v nedeljo, če zunaj ne bi deževalo in pihal veter in bi se posledično zbralo več publike, bi zagotovo naredili žur za razbijanje nosov, lomljenje vratov in kar je ostalih metalskih plesnih korakov. Vsekakor band, ki se ga splača videti v živo oz. doma (z zvočniki na 11) nažigati enega od demotov!

Naslednji so bili na vrsti Degial; fantje, ki v svojih pesmih večinoma opevajo satanizem ter obsedenost s smrtjo. Če nas je prvi band popeljal v začetke death metala, pa je glasba Degial lep primer te zvrsti za 21. stoletje, ki pa se zaveda svojih korenin. V njihovi glasbi se sliši stare Possessed, ne sramujejo pa se niti black-metal bratrancev. Pozoren poslušalec bo zagotovo zaslišal tudi (zgodnje) Watain. Do skrajnosti zlobne kitare ne kažejo nikakršnega usmiljenja za grešne duše, grmeči bas lomi kosti, bobnanje pa … no, to ni bobnanje, ampak BOMBARDIRANJE. Mislim, da ni bilo človeka v dvorani, ki se ne bi iskreno bal za bobne, ki so ob vsakem udarcu poskočili par milimetrov v zrak, ali za življenje bobnarja, saj tak način bobnanja mora, ampak res MORA povzročati infarkt(e). Če me pogled na uro ni varal, so svoje odigrali v dobre pol ure, v nastop vložili veliko energije, posledično doživeli tudi dober odziv publike in nas res lepo pripravili na nov delovni teden.

Kot zadnji so bili tokrat na vrst Obliteration, band, ki prihaja iz black metalske Norveške. Pa jih to nič kaj ne moti. Kotaleč, počasen (kot je death pač lahko), primitiven, smrdeč po gnijočih truplih death metal, ki res močno smrdi tudi po 90-ih letih prejšnjega stoletja, nas je s komadi, ki so dolgi vsaj pet minut (večinoma pa dlje), popeljal na izlet po fjordih in ostalih lepotah Skandinavije, nam pod nos pomolil vplive starih Pestilence, ščepec Asphyx, dodali vonj po Malevolent Creation in Deicide ter vse skupaj zamešali v zelo okusno old school death metal mineštro. Band noče odkrivati tople vode, ampak le pičiti metal, ki se ne ozira na oznake in članke v medijih. In tudi ta večer niso odkrili tople vode, ampak so nam na obraze narisali nasmešek ter v gibanje zazibali naša telesa in glave. Užival sem vsako minuto njihovega nastopa, se po živalskih Degial lepo umiril in se v stanju (skoraj) meditacije pripravljal na nov teden.

Lep nedeljski večer, lep konec tedna. Koncert, ki si ga lahko človek ogleda tudi v rumenih nogavicah. Bi si pa bandi vsekakor zaslužili več publike, ampak to je pa že druga zgodba.

Rok Erjavec

Povezani članki: