Metaldays 2013

Med nastopom Meshuggah

Tolmin / Sotočje
20. – 26. 7.  2013 

»A ti greš tud na tale metal neki?« se je glasilo vprašanje marsikatere ženice in možička, ko sem jim razložil razlog za svojo celotedensko odsotnost koncem julija. Malokdo prebiva v naši podalpski kokoški, ne da bi vedel, da se vsako poletje pri nas odvija najdaljši metalski evropski festivalski spektakel. Festival, ki ohranja tradicijo enega najlepših možnih prizorišč, je svoje delovanje začel pod imenom Metalcamp, letos pa se je zaradi spremembe lastništva na svojo (za nekatere matematično sporno) deseto obletnico preimenoval v Metaldays. Izbira imena in vse povezano z njim sta privzdignila marsikatero obrv, vendar so bili vsi nejeverni Tomaži kmalu utišani z objavo prvih potrditev, promocije, izjemne aktivnosti na Facebooku, simpatičnimi nagradnimi igrami, obljubam o večji varnosti, plačilnem sistemu in celo mobilno aplikacjo. Organizatorjem je tako v Slovenijo uspelo pripeljati prvič po dolgih letih oziroma prvič nasploh marsikatere mokre sanje od banda. Sam sem festival obiskal že petič in si upam trditi, da je letošnji line-up primerljiv, če ne celo boljši od tistega iz leta 2005.

Kljub temu, da so se koncerti začeli šele v ponedeljek, je bilo že v nedeljo (za največje fanatike še kak dan, dva, tri, štiri prej) živahno, saj se je odvilo tudi nekaj warm-up koncertov. Po uvodnem sprehodu od glavnega odra pa vse do spodnjega Mercatorja si upam trditi, da tako nabito poln Metalcamp nikoli ni bil. Tradicionalno nabijanje vse mogoče glasbe nam je takoj dalo vedeti, da smo doma. Nedelji navkljub se je cel dan od lokalnih trgovin pa do kampa vila z vsem živim otovorjena črna armada junakov. Vsak je bil vse dni vsakemu najboljši prijatelj, ljudje različnih narodnosti smo se združevali in komunicirali brez vsakdanjih predsodkov, na blagajnah trgovin smo predse spuščali babice, saj smo bili tu zgolj z enim namenom. Uživati.

Za nesrečneže, ki šotora nismo uspeli postaviti v senci, se je ponedeljkovo jutro začelo z žgočim soncem. Tako se je večina ljudi po jutranji komi odpravila do Tolmina po opravkih, se otovorila s tekočimi dobrotami in pričakovala prve nastope bandov. Sam sem festival začel na malem odru, in sicer z obiskom obetavnega slovenskega banda Agan. Še ena izmed mnogih lepih gest organizatorjev, ki tako dajo možnost nastopa neuveljavljenim skupinam brez studijskih posnetkov in kažejo podporo mladim slovenskim glasbenikom. Kljub rosnim letom (fantje štejejo komaj okrog 15 pomladi) je njihova glasba vse prej kot otročja. Dodelani aranžmaji, kvaliteten zvok, prijetne melodije, stringsi kot Nightwish v najboljših letih in nemoreči riffi so nas v prijetno hladni senci zabavali slabe pol ure. Do popolnega nastopa bi fantom, razen nadomestnemu basistu, očital le preveliko mero statičnosti. Kapo dol in čimprej v studio.

Naslednjih nekaj bandov sem izpustil, saj je bila ohladitev v Soči neizogibna. Pred glavni oder sem se vrnil ravno za čas nastopa Soilwork, katere sem si že dlje časa želel ogledati, pa za to pri nas še ni bilo priložnosti. Soilwork so prav gotovo ena izmed podcenjenih skupin letošnjega festivala, saj bi si zaslužili igrati ob poznejši uri. S to trditvijo bi se prav gotovo strinjal vokalist Björn, katerega zabuhlost in rdečica je mejila že na nezdravo. Gre za enega izmed najboljših in najversatilnejših pevcev modernega metala, ki so družbi stroja za bobni (po zaslugi Dirka Verberuena sem Soilwork tudi odkril)  in seveda preostale zasedbe dodobra pregreli niti ne preveč številčno publiko. Setlista ni prinašala presenečenj, saj je bilo po pričakovanjih moč slišati le novejše pesmi.

Enega izmed najbolj pričakovanih nastopov pa mi je zagrenila tehnologija. Med nastopom Soilwork sem se hitro odpravil do drugega odra zaradi Neurotech, kjer sem z dolgim nosom in visokim pritiskom uspel slišati le komad in pol. Izvedbo celotnega seta jim je preprečil pokvarjen trdi disk, ki uporabljajo za matrico. Škoda, kajti s ponosom si upam trditi, da je frontman Wulf eden izmed redkih genialnih umov, ki je svojo inovativnostjo na kvaliteten način zmožen združevati na videz nezdružljive žanre in pri tem dočakati slavo še pred smrtjo.

Kot bivši fanboy pod nobenim pogojem nisem hotel zamuditi Ensiferum, čeprav sem nad njihovo zadnjo izdajo Unsung Heroes vse prej kot navdušen. Na mojo srečo sta se na njihovi setlisti pojavila zgolj dve pesmi z omenjenega albuma, in sicer Burning Leaves ter In My Sword I Trust, s katero so svoj nastop tudi začeli. Ensiferum sem tokrat videl že tretjič, tako da me iz dneva v dan debelejši in mirnejši Petri niti več ne preseneča, saj ga z izjemnim nastopom in karizmo rešujeta basist Sami in kitarist Markus. Konkretno krivico jim je na festivalu, kot tudi mnogim drugim bandom, delalo ozvočenje. Svoj nastop so Ensiferum tradicionalno zaključili s hitom iz Jari ere – Iron.

Overkill so me kljub neizmerni energiji, neverjetnimi kriki in številno podporo občinstva pustili hladnega. Takšna glasba ni »moja skodelica čaja«, zato sem prizorišče zapustil še pred koncem njihovega nastopa. Žal.

Ponedeljkovo dogajanje na glavnem odru so v svojem veličastnem slogu zaključili švedski velikani In Flames. Setlista je bila po mojem, pa tudi po mnenju večjih poznavalcev banda, popolna. Odigrali so štirinajst pesmi, med katerimi so se znašli njihovi največji hiti in hkrati naredili tudi poudarek na najnovejšem albumu Sounds Of A Playground Fading, katerega naslovna pesem je njihov nastop tudi otvorila. Tako smo nekateri lahko prvič slišali pesmi, kot so Trigger, Cloud Connected, Only For The Weak in seveda nepogrešljivi Take This Life, kateri je pa tudi zaključil z izjemnim lightshowom podkovan nastop. Epileptikom obisk odsvetovan.

Torkovo koncertno dogajanje sem začel s klišejsko dozo power metala, s katero so Gloryhammer v peklenski vročini osrečevali maloštevilno publiko in osrečili tudi mene. Med njihovim koncertom so se pred odrom znašle prisrčne šeme, ki so predstavljale različne znane in manj znane mitološke like.

Žgoče sonce pa za Arkono še nikoli ni bil razlog, da bi svoj outfit prilagodila festivalskim razmeram. Pri nas jih zasledimo že na vsaki večji vaški veselici, zato njihov nastop ni predstavljal neke atrakcije, ki se je za nobeno ceno ne bi smelo zamuditi. Kljub temu sem jim dal novo priložnost, da me prepričajo. V kože in debelo črnino odeti so se nam predstavili s klasičnim repertoarjem in me še enkrat več pustili hladnega. Nastop je minil brez presežkov, znanje polomljene angleščine in izogibanje fanom pa morda tudi potrjujeta, zakaj se njihova kariera že lep čas vrti v krogu in kljub solidni glasbi ne napreduje na morda zaslužene headlinerske slote.

Alestorm, katere je bilo moč srečevati tekom celotnega festivala, so nam v žile s svojim pirate metalom vbrizgali dobršno mero ruma in pred oder zvabili zavidanja vredno množico, katera je z neverjetno usklajenimi gibi »veslala« in crowd-surfala do onemoglosti. Glasba in nastop na mestu kot se šika.

Samael do tedaj nisem poznal, vendar me je njihov nastop prepričal do te mere, da si ob pisanju te reportaže vrtim njihovo diskografijo in podoživljam nastop, podkovan z energijo, pozitivno odrsko prezenco, stilom in tudi karizmo. Torkovo koncertno dogajanje sem s Samael tudi zaključil, tako da sem izpustil za nekatere vrhunec festivala – Mayhem. Sodeč po slišanem iz šotora in odzivih tudi največjih fanov nisem zamudil ravno veliko.

Sreda je prinesla veliko nejevolje v naš tabor, saj je ob množici ostalih ljudi za virozo neznanega izvora zbolel tudi naš fotograf. Razlog naj bi se skrival v vodi, katero si je bilo moč natočiti na pipah, speljanih iz Soče. Večina ljudi tega ni vedela, zato so organizatorji ukrepali in nad pipo po nekaj dneh nalepili napis »Don’t drink this water«. Na logistiko in vodovode se ne spoznam, zato ne morem trditi, koliko so se organizatorji potrudili, ampak sam nisem nikjer zasledil pitne vode. Razen na stojnicah, vendar je tam stala oderuških 2 €. Ob tej priložnosti naj še omenim tudi 3 € za 0.5L piva, katerega si v bistvu dobil (jaz vedno) le 0.35L.

Kljub obilnim nevihtam sem se od lokalne gostilne privlekel pred glavni oder ob rekordno zgodnji uri in si ogledal domačine Dickless Tracy. S posrečenimi nagovori in zabavnimi gestami me še vedno uspejo iskreno nasmejati, čeprav gre za band, ki sem ga verjetno videl največkrat v življenju in mi njihova glasba ne potegne.

Omenjeni dež me je nagnal v kamp, kjer sem ostal vse do Turisas. Rdeče in črno namazani bojevniki so nas dodobra napumpali s svojim battle metalom, karizmatičnim šovom in velikim številom mladenk pod odrom. Turisas je s svojo dokaj inovativno glasbo in dobro odrsko prezenco uspelo osvojiti srca mnogih, predvsem mladoletnih poslušalcev, ki so tekom koncerta do zadnje sekunde nastopa neumorno »hejali« in sledili bandovim pozivom.

Sledilo je pol ure pavze, nato pa je nastopil zame eden izmed vrhuncev festivala. Meshuggah. Gre za band, ki tekom svoje dolgoletne kariere premika meje nepremakljivega. Ni besed, s katerimi bi opisal občutke, ki sem jih doživljal, ko so iz  (končno kristalno jasno zvenečega) ozvočenja rohnele frekvence na meji zaznavnih nižin. Kljub temu, da med posameznimi komadi ni izrekel niti ene same besede, je publika Jensu Kidmanu jedla iz roke. Meshuggah so zaradi svojega brezhibno odigranega repertoarja in odrske prezence dajali vtis, da sploh ne gre za ljudi. Predstavili so se nam z dokaj zanimivim repertoarjem, na katerem pa bi morda še marsikateri oboževalec želel slišati pesmi kot so Stengah, Future Breed Machine ali Perpetual Black Second. Smo pa zato slišali Bleed. V celoti! ‘Nuff Said.

Največje razočaranje festivala so zame prav gotovo predstavljali Sonata Arctica. Gre za enega izmed bandov, ki me je v rosnih letih uvedel v svet pussy metala. Ravno zaradi tega sem pričakoval morje nostalgičnih krčev in morda tudi kakšno solzico. Namesto tega sem videl predstavo, okusno kot čokolino s toplim vinom. Želel bi si trditi, da je z odhodom Janija Liimatainena Sonata izgubila tisto dušo, katero imajo njihovi starejši štiklci, vendar ne vem, ali je to res razlog. Delovali so iztrošeni, brezvoljni in zadovoljni le s cvenkom, ki jim je po koncertu žvenketal po žepih. Izmed vseh komadov, ki smo jih slišali, jih je bila več kot polovica jokajočih balad za najstnice, katere za božička namesto iPhone 4S dobijo iPhone 4. Edino, kar sem podoživel od stare dobre Sonate Arctice, je bil Tonijev še vedno obupen okus za oblačenje.

Četrtek mi je predstavljal najzanimivejši dan, saj sem se pred glavni oder odmajal že v zgodnjih popoldanskih urah in tam ostal vse do zadnjega banda. Subway to Sally me glasbeno s svojim folk rockovsko obarvanim žanrom niso prepričali. Zelo me je pa zmotilo, kako so vse nagovore ignorantsko izvajali v nemščini. Morda bi z odprtim pristopom in večini ljudi razumljivi angleščini pridobili še kakšnega oboževalca več in ne zgolj ohranjali starih.

Sledili so norveški progresivci Leprous, ki so me navdušili s svojim neverjetno energičnim nastopom, prepričljivim izgledom, usklajenostjo in seveda kvalitetno glasbo. Dobre pol ure po nastopu Leprous se je na odru pojavil že vidno postaran Ihsahn, znan kot vodilni mož preminule norveške black metal senzacije Emperor. Z Leprous kot spremljevalnim bandom je odigral eno uro dolg set in navdušil z močno karizmo, popolno črnino, solidnim zvokom, močnimi vokali, statičnostjo in neštetimi strunami. Osem strunske kitare so redkost, tokrat pa so bile na odru kar tri, uau!

V kolikor se ne motim, so se Annihilator v podalpski deželici oglasili prvič. Kako jim na vseh koncertih uspe imeti fenomenalen zvok, mi ostaja neznanka. Morda skrivnost tiči v (primerjavi z nekaterimi drugimi bandi) preprosti opremi in inštrumenti, ali pa imajo enostavno briljantnega tonskega mojstra. Z vedno večjim številom ljudi pod odrom so tudi potrdili rek, da so Kanadčani prijazni ljudje. Pozitivna energija in nasmeški so k odru zvabili marsikaterega metalca, ki se je morda zgolj naključno sprehajal od kampa pa do stojnic in obratno. Annihilator si bom z veseljem še kdaj ogledal.

Kljub temu, da sem Hypocrisy videl že četrtič, me tudi tokrat niso pustili hladnega. Peter Tägtgren sodi med redne obiskovalce Tolmina, saj se tu oglasi skoraj vsako leto, bodisi s Hypocrisy bodisi s Pain.  Odlična setlista, vzdušje in ozvočenje do konca na glas sta vrtela in obračala glave do onemoglosti. Omeniti velja tudi epski podstavek za bobne, ki so Horghove bobnarske sposobnosti povzdignile še kakšen meter višje in dale še dodaten pečat na veličastnost nastopa, kateri se je pričakovano zaključil s hitom Eraser. Za mnoge je bil to koncert festivala.

Iced Earth so se v Tolminu ustavili drugič, tokrat z novim pevcem Stujem Blockom, katerega so fani (v nasprotju z običajom, da se nove vokaliste ne mara) sprejeli z odprtimi rokami. In tudi prav je tako, Stu je namreč frontman in pol, tako v pevskem kot v športnem smislu. Nenehno skakanje po odru že skoraj malo spominja na Bruca Dickinsona. Iced Earth so svoj z ameriškim patriotizmom napolnjen repertoar odigrali brez napake. Publika je Stuju jedla iz roke in jih tako z glasnim spodbujanjem še dvakrat priklicala na oder, kar se vsekakor ne dogaja pogosto. Kapo dol.

V petek nas je večina obiskovalcev zbirala zadnje atome energije in se odpravila uživati še poslednji dan. Petek je veljal tudi za najbolj vroč dan, pred glavnim odrom je bila pa prava savna. Ravno v največji vročini sem si ogledal Graveworm. Nazadnje sem jih videl leta 2007 na istem odru ob podobnem času, ravno tako pred tem leta 2005. Gre za band z meni zelo všečno glasbo, zato njihovega nenapredovanja (skoraj nazadovanja) ne razumem. Škoda, kajti svoj nastop so izvedli brezhibno in vredno občudovanje je že dejstvo, da so na žgočem soncu sploh preživeli.

Ko se je živo srebro spustilo na meni vzdržno višino, sem še ravno ujel zadnjih nekaj pesmi multinacionalnih Powerwolf, katere pred tem tudi nisem poznal po več kot nekaj hitih. Tudi njihov nastop je spremljalo zavidljivo število ljudi, ali pa so morda ti le čakali na Wintersun? Jaz vsekakor sem.

Tako je končno prišel čas, da vidim enega izmed svojih ljubših bandov. Wintersun so finski povzpetneži, kateri z zgolj z dvema albuma (ali albumom in pol, kakor želite) že zasedajo headlinerske slote, polnijo dvorane in navdušujejo predvsem mlajše generacije poslušalcev. Njihov prvi album iz leta 2004 še vedno zaseda prostor na mojem mp3 predvajalniku, medtem ko se drugega (za nekaterega prenasičenega, za nekaterega genialnega Time I) tudi ne gre in ne gre naveličati. V pričakovanju brezhibnega koncerta sem tako izkoristil idealno priložnost in z mastermindom Jarijem spregovoril besedico ali dve. Zaupal mi je, da ima materiala in idej dovolj za nadaljnjih pet ali celo šest albumov. Vse lepo in prav, vendar upam, da naslednika Time II ne bo treba čakati 10 let, kot smo tega vajeni. Tako sem nestrpno pričakoval uvodne šume pesmi When Time Fades Away. In glej ga zlomka, ravno ko bi morali na oder začeti prihajati člani banda, je vse potihnilo. Iz šušljanja med publiko in pogledom naokoli je postalo jasno, da je zmanjkalo elektrike. V stilu Wintersun smo tako še enkrat bili deležni dobršne mere čakanja. Po približno petnajstih minutah se je iz ozvočenja zopet zaslišal z japonskimi melodijami okrancljan When Time Fades Away. Wintersun je končno uspelo stopiti na oder. Svoj set so začeli z mogočnim epom Sons Of Winter And Stars, katerega so uspeli odigrati v celoti vse do predzadnje sekunde. Zopet smo doživeli izpad elektrike in band je še enkrat več stopil z odra. Po ponovnem (!) čakanju so se še enkrat več prižgale luči in koncert se je nadaljeval z Beautiful Death, Death And The Healing, Winter Madness in na veliko žalost prisotnih hitro zaključil s Starchild. Ni kaj, festivalskega urnika se je potrebno držati, sploh če za tabo igra headliner kova King Diamond.

In tako smo mnogi končno dočakali prihod King Diamond v Slovenijo. Težko najdem besede, s katerimi bi lahko opisal teatralnost, razsežnost in dušo tega koncerta. Publika je bila med koncertom King Diamond bistveno mirnejša kot pri kateremu koli drugem bandu, vendar to ne zaradi dolgčasa ali kakšne druge negativne zadeve, temveč smo vsi stali na miru odprtih ust in spremljali šov, kateremu smo bili priča. Slednje je bilo tudi razlog, da sem se uspel prebiti skoraj do prve vrste in iz neposredne bližine opazovati živo legendo, kako počne, kar počne najbolje. Da, Kim Petersen kljub rosnim letom in skorajšnjim srečanjem s smrtjo še vedno obvlada svoj karakter in ravno tako petje v svoj koščen mikrofon v obliki križa. Vzdušje na odru se je stopnjevalo kot le malo kje. Koncert je band zaradi ogromne ograje med njim in občinstvom začel pod vtisom oddaljenosti in skrivnostnosti. Tekom koncerta je bila slednja vedno manjša, nad bobni je zažarel pentagram, luči pa so ustvarjale srhljiv in »hudoben« ambient. King ne headbanga. Tega mu niti ni treba početi, saj tekom celotnega koncerta nisem hotel umakniti pogleda z njega že samo zaradi njegove pojave. Setlista je nekako povzela dolgo diskografijo, slišali pa smo tudi dve pesmi Kingovega bivšega banda Mercyful Fate. Odličen zaključek festivala!

Če potegnem črto, je festival Metaldays 2013 presegel vse Metalcampe. Po besedah organizatorjev je bilo prizorišče skoraj razprodano, bandi najboljši in ljudje najprijaznejši do sedaj. Do večjih incidentov ni prišlo, varnost je bila na visokem nivoju, varnostniki pa razen nekaterih izjem prijazni, uvidevni in nenasilni.  Izpostavil bi tudi, da je bilo letos izredno malo najedanja z dretjem »marjaaaaan«, kar je vsekakor velik plus. Slabost festivala je po mojih izkušnjah zgolj obupno ogabna hrana v menzi Hell’s Kitchen, za slovenske razmere previsoke cene in pa odsotnost brezplačne vode. Se vidimo drugo leto!

Tekst: Luka Žnideršič
Foto: Max Petač

 

Povezani članki: