Epic Industrialist tour v Lubevagini

Devin Townsend Project

Ljubljana / Kino Šiška
30. 11. 2012

Medtem ko je po Ljubljani odmevala simfonija petard, Gotov je in solzilca, se je Kinu Šiška napolnila z množico čupavcev vseh vrst, ki so prišli na Epic Industrialist turnejo, kjer sta združila moči Devin Townsend Project in Fear Factory. Oba benda sta unikat na včasih dokaj generični sceni in njun prvi nastop je privabil množico oboževalcev in verjetno tudi kakšnih radovednežev.

Koncert so odprli pobje iz mojega malega mesta, Zircus. O RŠ maratoncih sem že pisal pred nekaj časa (Tresk 2, drugi dan) in kar sem takrat zapisal, velja tudi tu. Divjanje po odru se je malce umirilo in vse se je osredotočilo na intenzivnos muziciranje, ki je bila vseskozi na visoki ravni. Mešanje rocka, metala z elektronskimi vložki sicer ni neka novost, a Zircus presegajo ustaljene vzorce z nenehno menjavo ritmov, tempa in občutij, kar njihovo glasbo ponese na polje progresive. Pri tem je zanimivo, da se znotraj posameznih skladb pride v ospredje vsakokrat drugi inštrument, kar le še bolj popestri njihov zvok, ki ima v svoj DNA vtisnjen vpliv šamanov Tool. Svoj nastop so nadgradili še z video kolažom DNA, fraktalov in kabal, ki je lepo dopolnjeval njihov nastop in še en namig na njihovo duhovno povezanost s Tool.

Pred nastopom Devina je publiko zabaval raznolik kolaž internetnih memov (Techno viking), abotnih ringtone melodij in še posebej posrečen posnetek nekega benda z juga ZDA, kjer niti en član benda ni zadel niti enega tona. Vse skupaj me je spominjalo na Captain Beefhearta, če bi bil le-ta zelo zelo slab in zelo zelo smešen. Kot pika na i pri teh kolažih pa se je prikazal še sam presvitli Vsemogočni Ziltoid in delil zelo pametne nasvete in pripombe.

Devin je na oder prišel z zelenim plišastim zmajčkom in prekrstil naše mesto v Lubvagino, ker: »… ne znam izgovoriti ime vašega mesta in ker sem pravi, zafrustrirani in zavrti kanadski moški.«. Svoj nastop so začeli s svojim ultimativnim hitom Supercrusher!, ki je takoj dvignil temperaturo publiki. Po tem hitiču je Devin zopet nagovoril publiko z zlajnanim se imate fajn. Ko mu je publika odgovorila z glasnim DAAAAA, nas je zapičil nazaj z dejstvom, da so oni totalni nekul in zamorjeni in še enkrat ponovil vprašanje. Tokrat je publika zavpila nazaj Neee in Devin je odobravajoče dvignil palca. To pikanje in norčevanje samega iz sebe je le še dodatni čar enega največjih genijev metala, ki je še bolj popestril njihov nastop. Za bonus pa je Devin delal grimase, ki se jih ne bi sramoval niti sam Jim Carey. Setlista je bila sestavljena iz Devinovih solo izdaj in albumov Devin Townsend Project (Addicted, Deconstruction in Epicloud) z rahlim poudarkom na zadnjem, roko na srce, ne najboljšem albumu. Instrumentalni del pesmi je bil pester nabor žanrov, od popa, preko melodičnega metala, obrisov progresive do bolj surovih riffovskih skladb z albuma Deconstruction. Same skladbe so si bile med sabo dokaj podobne, a jim je pestrost dajal Devinov vokal, ki je brez težav prehajal od falzetnega, operetnega petja pa vse do growla. Nekaj brundajočih growlov pa je prispeval tudi bradati kitarist. Škoda, da je Anneka, kraljica alter metala/rocka v živo prisotna le na posebnih koncertih, tako da smo se morali zadovoljiti le z njenim glasom na matrici, določene njene dela pa je odpel kar sam Devin. Nekje po dveh tretjinah je napovedal samo osladne pesmi in pričel z Vampiro, eklektično mešanico metala, cirkuške muzike in burleske. Vrhunec koncerta pa je bila sicer precej neumna skladba Lucky Animals. Pred njo je Devin vse v publiki, tudi imaginarnega neodobravajočega tipa v Manowar majici, pozval k jazz hands miganju z rokami med refrenom. Publika ga je ubogala brez pomislekov in med refreni se je dvorana spremenila v morje migatajočih, poplesavajočih rok.

Po kratki čikpavzi so sledili še Fear Factory, prvaki mešanja industriala in ekstremnega metala, ki so prvič gostovali v Ljubljani, pardon, Lubevagini. Že sami zlovešči industrijski zvoki iz matrice so napovedovali surovo, nezajebantsko glasbo. Takoj so nas udarili s skladbo z najnovejšega, brutalnega albuma Industrialist. Suh zvok sedemstrunke nas je cefral na drobne koščke, medtem ko je nas kot metronom točen bobnar zabijal v stopnišče dvorane. Nekje na sredi svoje kariere so v svoje skladbe vključevali tudi pop in nu metal elemente, vseskozi pa so sledili premočrtnosti in šusu, ki je mlel tudi ta večer. Brutalno zvočno sliko pa je dopolnjeval pevčev growl, ki je bevskal o nepravičnem post-industrijskem svetu in borbi posameznika zoper ta konformizem. Izjema je bila skladba Resurrection, kjer je pevec uporabil čisti vokal skozi celo skladbo, ne le med refreni.

Tu pa moram omeniti glavno slabo stvar njihovega nastopa in koncerta vobče. Fear Factory so bili pionirji v mešanju growla med verzi in čistega vokala med refreni, kar je kopirala truma metalkorovcev vse do danes. Na žalost pa je nekoč čudoviti glas pevca iz žvrgoljenja slavčka spremenil v prehlajeno srako v najboljšem primeru, v najslabšem pa v fušanje na slovenski sceni 2. del. Občasno je pevcu pritegnila črna luknja metala AKA najlepši joški metala AKA Dino Canezares z dvema oktavama nižjim petjem. Hvala bogu je to milozvočje preglasila publika s svojim, bolj ali manj, ubranim petjem.

Tekst: Tit Slatinšek
Foto: Max Petač 

Povezani članki: