Florence + the Machine – Ceremonials

Florence + the Machine - Ceremonials

2011, Island Records

Nekateri prisegajo na enostavno in neposredno. Drugi ljubijo red znotraj kaosa in znajo iz klobčiča modernega, starega, gledališko dramatičnega in kot v Hadu temačnega splesti ravno prav umerjeno osebnoizpovedno zgodbo, s katero se lahko poslušalec poistoveti. Florence Welch, 25 letna rdečelaska porcelanaste polti, prototip sodobne ”briga me” hipsterke, vsaj na videz ni imela nič kaj pretresljivega otroštva. Da jo lirično gledano zanimajo bolj težke teme (smrt, trpljenje, izdaja, ljubezen), ki so bile in zmeraj bodo del človeških zgodb, torej ni za pripisati njenemu odraščanju, sicer pa tudi v intervjujih prej daje vtis uglajene in sramežljive kot pa zatežene in destruktivne osebe. A tiha voda bregove dere in videz vara, pravijo. Florence + the Machine so že pred izidom prvenca Lungs leta 2009 napovedali blestečo kariero, pevko in akumulator Welchovo pa primerjali s Kate Nash in Kate Bush.

Tudi tokrat je pod založbo Island Record oktobra lani izšel drugi studijski album naslovljen Ceremonials. Welchovi na albumu in v živo pomagajo še Isabella ”Machine” Summers (ob prvem nastopu leta 2006 sta s pevko skovali ime) na klaviaturah, Robert Ackroyd kot kitarist, Chris Hayden kot bobnar, Mark Saunders kot basist in Tom Monger ob nepogrešljivem dodatku po večini avtorske glasbe – harfi. Za temačen, stilsko bolj usmerjen in dodelan album, ki se ponovno loteva bolečih življenjskih tem, je v producentskem smislu odgovoren Paul Epworth (zaslužen za produkcijo materiala izvajalcev Adele, Cee Lo Green, Block Party in Kate Nash …), kot pri prvencu pa so mu pomagali James Ford, Eg White in tokrat še Summersova in Kid Harpan.

Odločitev ostati pri poznanem producentu na domačih angleških tleh, se je Welchovi s tem albumom zagotovo obrestovala. Še površinskega dobrovoljčka globina razmišljujoče mlade ženske, njena brezkompromisna iskrenost (”Cause it’s so easy to sing it to the crowd, but it’s so hard, my love to say it to you, all alone” v No Light, No Light) in ostrina, s katero opazuje odnose med ljudmi sploh v ljubezenskem smislu (večina pesmi), v kombinaciji z mističnimi brezčasnimi melodijami, zdaj skoraj plemenskimi (What the Water Gave Me, Heartlines), drugič v tipu uvodne pesmi v kako serijo (Lover to Lover), spet drugje cerkveno zastrašujočimi (Seven Devils) enostavno očara. Čutna besedila in ognjene melodije te imajo naslednjih 55 minut v primežu. Lahko tudi za dobro uro in pol, v kolikor imamo v roki Deluxe verzijo dodatnim materialom: pesmi Remain Nameless, Strangeness and Charm, Bedroom Hymns, Lanscape in akustične verzije.

Album odpre pesem Only If For a Night. Naslov tokrat ne sme zavesti, saj se besedilo nanaša na Welchino preminulo babico. Po sebi so karakteristike že tukaj podane: eksplozivni, a preprosti refreni, večkrat zborovski, kitara, bobni, violine in harfa so najpomembnejša glasbila, pevka pa pogosto preizkuša zmožnosti lastnega vokala. Ki postaja vedno boljši. Sledi 14. septembra izdan drugi singl Shake it Out, ki spomni na znano Dog Days Are Over in govori o grehih. What the Water Gave Me je prvi uradno izdan singl in že druga pesem albuma, ki se jo brezkompromisno zapiše pod uspešnice albuma. Izmenično tiho in glasno petje te prenese do eksplozije Welchinega in zborovskega petja, iz katere kot da bruha neko veselje. Čeprav je naslov pesmi vezano na sliko Fride Kahlo in je inspiracija za besedilo samomor Virgine Woolf. Never Let Me Go nadaljuje začrtano atmosfero v bolj mirnih, a temačnejših vodah. Breaking Down in Lover to Lover sta nekoliko izvenserijski in služita čustveni sprostitvi pred čustvenim orkanom preostankom dvanajstih pesmi. Tretji singl No Light, No Light z organsko cerkveno melodiko se vije okoli ljubezenske tematike na pretresljivo osebnem nivoju. Težki bobni, zastrašujoči toni klavirja, subtilna elektronska podlaga, hudičevo zapeljiv Welchin vokal, zdaj nizek, naslednjič boleče visok, so dobra popotnica na prvo branje poduhovljene pesmi Seven Devils. Opomba: ne gre se za verovanje v na primer protestantskem smislu, temveč bolj za ‘new age’ intimno obliko vere (jasno tudi v zadnji pesmi albuma Leave my Body). Med preostalimi izstopa še bolj optimistična Spectrum, pesem o duhovih ali o neverjetni moči, ki ti jo lahko da ljubezen.

Rast izvajalke, večja trdnost v glasbeni usmeritvi in človeška zmes teme in ljubezni, ki ju spremljajo zanimiv vokal, zborovsko petje, klavir in ostala godala, odtehta bežen občutek ponavljanja melodije in tistih nekaj pesmi, ki ne gredo takoj v uho. Ceremonials je eden najboljših indie pop alternativnih albumov leta 2011 v sekciji glasbenih izvajalk.

Vesna Zagoršćak

Povezani članki: