Coma Stereo – 1000 mest

Coma Stereo - 1000 mest

2012, Kapa Records

Coma Stereo so že leta eden bolj dejavnih bendov v severno vzhodni regiji – zavezani undergroundu ter logiki vzajemnosti se poleg udejstvovanja z matičnim bendom lotevajo tudi prirejanja koncertov pod imenom Solar Pulse. Skupino spremljam že od samih začetkov in vedno sem imel občutek, da jim je zvok bolj pomemben od samih komadov. Da so skoraj nekakšni zvočni perfekcionisti in ne toliko “lovilci rifov”. A kar so začeli na Binary Endings in nadaljevali s Transgalaktiko, ki je po mojem mnenju zvočno ena najbolj dovršenih plošč pri nas v zadnjih letih, z dotičnim albumom 1000 mest svojo zgodbo postavljajo še na višjo raven. Sedaj pri CS poleg izpiljenega zvoka zadihajo tudi – komadi.

Zaključek zadnje plošče Transgalaktika zajadra v minute sproščenega in mehkega krauta, kar je morda zmotno dalo misliti, da bo bend ubral nadaljeval v takem štihu. Kakorkoli, uvodne sekunde prve skladbe na novem albumu (Črna jutra), ko se pospešeno predvajan trak ustali na svoji “delovni” hitrosti, bi hitro lahko potrdile slutnje o “CAN-ovskem” obdobju za CS. A na rahlo presenečenje že Bogomila odpre popolnoma druge razsežnosti plošče, ki drži tempo do samega zaključka. CS so na novem izdelku pravzaprav presenetljivo dostopni ter imajo v primerjavi s prejšnjima dvema ploščama veliko več pop predznaka – v pozitivnem smislu. Čeprav vokali uletijo šele na tretji skladbi, 1000 mest, ima glas Tomaža Kureža poleg Širčevih bas linij (katerih fan sem že od samega začetka skupine) tokrat veliko večjo vlogo. Ti so namreč idealno potopljeni v miks in že tako odlično razdelane pesmi dvignejo še stopničko višje. CS so ravno na aktualni plošči pokazali kvaliteto s sposobnostjo kombiniranja psihadeličnega “retro” rocka ter izredno poslušljivih in melodičnih skladb. Tudi okvir glasbenega raziskovanja si je skupina zamislila širše: pogosto izmenjuje kitarske solaže s sintetiziranimi momenti in ambientalnimi pasažami, ki delujejo kot idealna protiutež prej omenjenim Kureževim pop trenutkom. Vsekakor velja omeniti tudi besedila v slovenščini (cvetober slovenske kritike se že gladi po mednožju), ki so kratka, a prepričljiva: “Pojem v puščavi. Rišem obzorja. 1000 mest.” Sicer že dobro znana melanholična podstat muziciranja skupine Coma Stereo ne izpade zateženo in v kombinaciji z ne ravno svetlimi teksti bolj kot na nemoč pesimizma ali totalen obup prikliče poraz s pokončno dvignjeno glavo : “Pripravljen sem prekleti vse, pripravljen sem odpustiti vsem” / “Sliši se glasba norcev in midva pleševa tango”.

Skratka, 1000 mest v tisoč mest.

Peter Cerar

P.S.: Nocoj vabljeni na promocijo albuma!

Povezani članki: