Festival sodobne novomeške glasbe – Dan D z gosti

Dan D (foto: Uroš Škrjanc)

Novo mesto / Dvorana Marof
28. 1. 2012

Vedno je najtežje nekaj začeti. Tako kot je težko vzdigniti rit, ko je zunaj mraz in se je treba odpeljati 60 kilometrov proč od kavča,  je težko začeti članek. Kako postaviti prvi stavek, da bo občestvo vrglo svoje oko na sladke besede vsaj do polovice napisanega, ko bo ugotovilo, da je pa čisto vseeno, če člančič prebere do konca, če so se že pretolkli do sem. Zajebano, vam povem, dragi moji, zajebano je takšnole početje, bodisi da nam je všeč, kar slišimo, še težje pa, ko prideš domov znerviran spričo slabe svirke in moraš bend še pretežno popljuvati, vsaj v dobronamerni formi. K sreči so mi Dan D toliko simpatični, da za fante ne najdem kakih slabih besed in čeprav se je dogodek premeteno oglaševal kot Dan-D-z-gosti, je v bistvu šlo za en festivalček sodobne novomeške godbe z bolj rokenrol pedigrejem. Vsaj generalno. Zakaj pravzaprav takšen PR? Morda zaradi tega, da bi v dvorano Marof pridobili še kakega prišleka, vendar nas, vsaj po govorici sodeč, takšnih ni bilo ravno veliko.

Da je res šlo bolj za Dan D z ognjeno podporo, je bilo še najbolj jasno spričo časovnice, ki je predvozačem namenila zgolj po pol ure. Za prve, Crossfire, je bilo, vsaj za moj okus, to kar dovolj. Sicer je bilo pod odrom opaziti kar veliko koncentracijo vreščečih najstnic, a najverjetneje zato, ker sošolec od sošolca pozna tistega ta luštnega iz benda in se je cvet novomeških srednjih šol odločil za prostovoljni kulturni dan. Slišano me ni posebej navdušilo in se je gibalo po tirnicah spodobnega maturantskega benda, ki pa, to je potrebno povedati, publike ni posiljeval s priredbami, kar si zasluži vsaj kakšen palec obrnjen navzgor. Še kaka oznaka, pravite? Mirno prebavljiv garažni indie rock bolj anglosaškega porekla.

Željo, da bi si za predskupini želel kaj več kot pol ure, so mi vzbudili naslednji nastopajoči. Če rečem dve magični besedi, Kill Kenny, bo marsikomu jasno, o čem govorim. Tistim pa, ki jim ni jasno, samo nasvet – ob prvi priliki jih prečekirajte. Kaj sploh povedati o njih? Nič posebnega, le da gre za jebeno dober, 100% s pravo mero nonšalance brez rezerv odigran rokenrol – surov, hiter, glasen, testosteronski napad na slušni aparat, kjer se po pol ure šele dobro zaveš, kaj te je doletelo. Še posebej, če je bilo prvič. Pravzaprav že nekaj časa nisem slišal tako brezkompromisnega rokenrola iz domačih logov, verjetno nekje od zadnjega obiska Res Nullius dalje, od česar pa je, shame on me, minilo preveč časa. Kill Kenny so preprosto bend, ki potrjuje tisto Lou Reedovo krilatico z albuma New York, da vokala, kitare, basa in bobnov preprosto ne moreš potolči. Le uporabljati jih je potrebno znati, bi dodal. Čakajoč na njihov dolgometražni nastop.

Dan D so bili, seveda, zvezde večera, in so si odrezali največji del tako – tako časa kot tudi pozornosti publike v pretežno napolnjeni dvorani. Čeprav sem pričakoval od njih kaj novega, smo bili deležni zgolj vsakodnevnodružbenokritičnega komada Kozlam, za katerega sem misli, da bo vzbudil vsaj nekaj zgražanja na otvoritvi EPKja. Vse ostalo je bilo že znano in očitno je, da so Dan D z leti nabrali toliko uspešnic, da jim ni težko napolniti koncerta, kjer publiki ne zmanjka besedil. Škoda, vedno je lepo slišati kaj novega, še posebej po odmoru, ki so si ga Dan D nedavno zasluženo privoščili. Morda bi jih lahko označili za rutiniran bend, a je treba nastopu pred domačo publiko dodati kak plus. Dan D čisto upravičeno veljajo za enega večjih bendov pri nas, še vsi njihovi nastopi, kar sem jih imel možnost videti, so bili odigrani z užitkom. Profesionalna, a še vedno zelo sproščena parada muzike, ki se je težko prenaješ. A še vedno me muči vprašanje, v katero smer korakajo, kajti očitno je, da so dosegli raven, s katere se da skočiti še kako stopnice višje.

Večer so zašpilili še meni neznani New Citizens, ki so ravno tako lokalnega izvora, a med domačini očitno niso tako znani ali pa spoštovani, da bi publika vztrajala dlje, kot bi bilo potrebno. Roko na srce, njihova kombinacija funky-lounge godbe z nervoznim saksofonom tudi mene ni ravno prepričala, je bila pa zelo primerna za džuskanje, tako zanimivo miganje z boki ženske populacije in počasen umik s prizorišča. Še posebej, ker je bila pred mano slaba ura vožnje, pa tudi pošteno smo zakorakali v nov dan. Pa še loto bo treba vplačati in kaj je bolje za takšno raboto kot prazna pumpa ob pol dveh zjutraj?

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Povezani članki: