Thrashfest pretresel Kino Šiška

16. december 2011Objavljeno v: festivali

Sepultura

Ljubljana / Kino Šiška
13. 12. 2011

Napoved letošnjega Thrashfesta je poskrbela za nekaj vznemirjenja med metalci z informacijo, da bodo prav vsi izvajalci svoje playliste sestavili iz komadov njihovih zgodnejših in kultnih albumov. Marsikatero obrv je privzdignilo tudi ime headlinerjev Sepulture, tako zaradi zasedbe legendarnega banda, ki je daleč od originalne, pa tudi zaradi dveh napovedanih nastopov v zadnjih letih, ki sta po mnogih zapletih na koncu propadla. Najbrž pa ni nihče pomislil, da bi lahko odpadel letošnji thrash festival, saj je pred samim dogodkom po medmrežju poleg nekaterih pomislekov prevladovalo predvsem navdušenje nad veterani, ki so tam v 80-ih začeli zganjati hrup po koncertnih odrih.

Obiskovalci so v večini, kakor je sedaj že v navadi, ob piksni piva in tobaku pred Kinom Šiška s kolegi premlevali to in ono, medtem ko je v dvorani že igral prvi band. Mortal Sin so pred morda stotimi ljudmi otvorili Thrashfest. Kljub temu, da so na odru dali od sebe vse in so bili za to s strani maloštevilne publike tudi nagrajeni, je slika izgledala precej žalostno. Band bi si zaslužil priti k nam na kak klubski koncert kot headliner.

Ameriški Heathen so kot drugi nastopili že pred lepše napolnjeno dvorano, ki se je odlično odzivala. Za nastop bi lahko rekli, da je bil (pre)kratek, a sladek, ozvočenje pa nekoliko pretiho.

Destruction so kot edini predstavniki evropskih thrasherjev dvignili temperaturo v dvorani še za kako stopinjo, kar se je poznalo tudi pod odrom, saj je bil v pogon spravljen prvi moshpit tisti večer. Nad dejstvom, da se le ta odvija na stopnicah, pa niso mogli skriti navdušenja niti člani banda.

Po mnenju nekaterih tisti pravi headlinerji Thrashfesta Exodus so profesionalno na odru dali vse od sebe in pripravili lekcijo v brutalnnosti metalskega izraza, kljub temu da so morda izgledali nekoliko utrujeni. Iz njih seka moč, ki jo je vredno videti znova in znova. Circle piti, wall of death, stage diving, you name it!

In za konec še Sepultura. Nekateri od obiskovalcev so najbrž nastop tega banda ‘bojkotirali’ in šli na pivo, kdor pa jim je dal priložnost, ni ostal razočaran. Novo moč in energijo daje bandu 20-letnega bobnar, ki je imel v ozadju svoj šov in je pobral precej pozornosti ostalim članom. Odličen nastop, ki je postregel tudi s cukrčkom – instrumentalnim komadom Kaiowas, ki ob nastanku sploh ni bil namenjen preigravanju v živo, v Ljubljani pa smo ga bili deležni ob tolkalski podpori dela ekipe turneje. Odlična energija ob sicer precej kratkem nastopu brez bisa je bila najbrž predvsem posledica dejstva, do so igrali res legendarne komade, ob katerih se metalcem, ki so v zlatih letih Sepulture že bili koncertno operativni, skoraj orosi oko. In to kljub temu, da marsikdo od njih prisega na to, da band, ki je bil na odru zadnji, pravzaprav ni Sepultura in da gospod Green ni nikakršen nadomestek za Maxa.

Thrashfest pa sta zaznamovali še dve stvari. Na eni strani nevzgojena publika. Roko na srce, očitno tudi metalci niso več tako olikani, kot naj bi pregovorno veljalo zanje (ali pa je morda to le mit, ki ga sproducira naš k nostalgiji nagnjeni um). Na kaj merim? Na metanje piva polnih kozarcev v glasbenike na odru, kar je pač pod vsako kritiko.

In na drugi strani – spet – varnostniki. Nanje debata naleti prav po vsakem koncertu. Prvenstveno naj bi bila njihova vloga varovanje tako glasbenikov na odru kakor tudi obiskovalcev, pa so probleme povzročali tako enim kot drugim. Nihče pa jim očitno ne razodane, da so metal koncerti pač prireditve, na katerih je sprejemljivo, če ne že pričakovano, da kateri od obiskovalcev koncerta zleze na oder, užije trenutek pozornosti skupaj s svojim omiljenim bandom, nato pa skoči na roke publike. Varnostnikom se je tudi tokrat zdelo bolj smiselno, da fana, ki se mu uspe prebiti na oder, sklatijo na tla in z zvito roko na hrbtu odvlečejo z odra, ali pa ga ovirajo pri skoku v množico do te mere, da pristane na tleh s pokom, ki v danem trenutku preglasi glasbo in zaustavi dih prisotnim. Da varnostniki povzročajo več škode kot koristi, je dalo vedeti tako občinstvo z glasnim žvižganjem, kakor tudi sami člani bandov zgorženi nad agresivnostjo.

Kljub temu moramo zaključiti, da je bil letošnji Thrashfest najbrž eden od vrhuncev metalske koncertne sezone, tako po imenih, ki so bili združeni v enem dnevu na enem odru, pa po kvaliteti odigranega in slišanega (tokrat namreč ni bilo razloga za zgražanje nad zvokom, kakor ponavadi), pa tudi po splošnem vtisu ki ga je pustil festival.

Tekst: Mojca Selak
Foto: Max Petač