Smashing Pumpkins v Padovi

smashing_pumpkins2

Italija / Padova / PalaFabris
29. 11. 2011
Vstopnice: parter 35€, tribune 40€
Po več kot dvajsetih letih delovanja, smrti člana, razpadu, menjavi zasedbe in ponovni združitvi je le še vprašanje časa, kdaj bodo dokončno odnehali, zato je bil ogled koncerta legendarne skupine Smashing Pumpkins v Padovi nujen in najbližji. Presenetljivo pa je bil slovenski del oboževalcev poln le za en mali kombi v organizaciji Concert Freaka, a kljub temu glasen in vzhičen za cel avtobus.
Pravi privrženci zmečkanih buč so se že pred odprtjem dvorane PalaFabris gnetli na vhodu, da bi prišli do čimboljše pozicije pred odrom. Ne, hvala, raje skočim na pomfri in pivo na stojnice, ki so spominjale bolj na kakšen zimski sejem s tečnim italijanskim DJ-jem, vseeno pa pohvaljena izbrana glasba v duhu glavnih nastopajočih. Tako okrepčani, premraženi in neučakani vstopimo v dvorano, ki premore 4000 sedežev in še enkrat toliko stojišč. In glej ga zlomka, tukaj zopet hrana, sladkarije, sendviči, vonj po pečenih mandljih se je širil celo v glavni prostor.
Nehvaležna pozicija predskupine, ki ponavadi le zapolni čakajočo praznino, je pripadala bandu z izvirnim imenom Ringo Deathstarr. Tokrat pa je omembe vredna skupina iz Texasa odlično zajela prihajajoče vzdušje pred glavnimi zvezdami. Trio s svojimi posebnimi sonično psihadeličnimi odtisi spominjajo na mešanico The Cure in Sonic Youth. V 40-minutni uverturi so zaigrali skladbe s prvenca Colour Trip, ki so ga izdali februarja 2011. Definitivno vredni samostojnega koncerta nekje na Metelkovi.
Sestradani domačini so pavzo izkoristili še za eno porcijo kokic (kot da so prišli na kinopredstavo!) in pivo za 5 evrov, mi pa za potešitev druge vrste hrane v obliki dima. Pogled na prihajajočo množico niti ni nakazoval na kasnejšo nepopisno gnečo v dvorani. 10 minut pred napovedanim nastopom so Smashingi presenetili vse in z dvema najnovejšima skladbama s prihajajočega albuma Oceania otvorili dvourno gothic rock dream pop žaganje podkrepljeno s čudovito lesketajočim ozadjem in psihadeličnimi lučmi. Šele pri komadu Geek U.S.A. se je množica razživela, prisluhnila in poplesavala na trde ritme. Dvorana in tribune so bile nabito polne, ljudje so stali pri vseh vhodih in prehodih, pred odrom pa se je začel delati manjši moshpit. Z drugega albuma Siamese Dream so zaigrali še Soma, podaljšano s kitarskim solom, Silverfuck, s katero se je moshpit povečal, in Cherub Rock, prvi single z albuma. Fluidnost med komadi je prehajala brez besed in skoraj brez presledkov. Billy Corgan je s svojo škratovsko postavo v preobleki velikana, malce porejen in neobrit zamenjal kitaro za klaviature pri Oceania, melanholično zasanjanim novim komadom. Preko Pinwheels in Pale Horse je bilo že začutiti, da nam novi album v prihajajočem letu nudi veliko bolj umirjene in akustične tone kot smo vajeni. Prijetna osvežitev ob bolj trdem, udarnem I am One in Window Paine s prvega albuma Gish. Značilno zadržani Corgan se je oglasil šele pri predzadnjem komadu For Martha, saj naj bi govoril o njegovi babici, ta pa izhaja s Sicilije. Italijani so ob spoznanju, da ima glavni pevec italijanske korenine, glasno zaploskali in vzklikali. To pa je bila tudi edina komunikacija s publiko, poleg standardnih zahval na koncu.   
Band, ki je na začetku svoje kariere prehajal iz oznake naslednji Jane’s Addiction, naslednja Nirvana do naslednjih Pearl Jam, si je z najbolje prodajnim dvojnim albumom Mellon Collie and the Infinite Sadness ter pobritim pevcem v legendarni majici z napisom Zero in svetlečih hlačah prislužil naziv najbolj popularne skupine v 90’. Ob uspešnicah kot so Tonight,Tonight in Zero me je zamikalo razmetavanje pod odrom, vendar sem si ob pogledu na dehidrirano in stisnjeno punco ob ograji kmalu premislila. Svojo psihadelično pravljico so zaključili s popolnim  Bullet with Butterfly Wings, po katerem je Corgan še dolgo mahal z odra.
Dobro organiziran in finančno dostopen dogodek, odvzemimo razne jedače in drage pijače. Presenečena sem edino nad photo pitom, ki ga ni bilo, fotografi so se prosto sprehajali po tribunah z željo po najboljši close up fotki.  Kaj hočeš, zvezde ostanejo zvezde. Čudovita vrnitev v srednješolske dni, ko smo vsi travmirali skupaj z našimi najljubšimi bandi in vrnitev v devedeseta, ko je bil pravi rock še brez elektronike. Ob izhodu pa smo si vsi prepevali, naglas ali v glavah: Today is the greatest day I’ve ever known …
Tekst: Živa Lovšin
Foto: Žiga Lovšin

Fotogalerija:

Povezani članki: