O življenju, gorčici in TBF… pravzaprav samo o TBF.

The Beat Fleet

Ob izidu plošče Pistaccio Metallic se je z dalmatinci The Beat Fleet pogovarjal Uroš Škrjanc.

Vaš prejšnji album Perpetuum Fritule se sliši kot zaključek nekega obdobja v zgodovini skupine.
Da, album je bil sneman v živo in je bil mišljen kot nekakšen the best of, hkrati pa predstavlja tudi zaključek neke dobe v delovanju skupine.

Ampak vaš aktualni album Pistaccio Metallic pa ne odstopa prav dosti od izraza, kakršnega uporabljate zadnjih nekaj albumov.
Pa, bend je isti, ljudje v skupini, razen bobnarja, so ostali isti. Smo pa snemali v drugem studiu in sami smo producirali nov album, kar se tudi opazi na izdelku.

Opaziti je nekakšno kontinuiteto s prejšnjimi albumi.
Ne moremo naenkrat postati drug bend, pravzaprav tega nismo niti hoteli spreminjati.

Opaziti je, da ste od prvih albumov, ki so bolj v hiphop stilu, prešli na bolj akustičen zvok.
Misliš naš unplugged?

Mislim na splošno, ne samo Perpetuum Fritule.
Paaaa… da. Prva albuma sta bila zgrajena okrog samplov, to, kar počnemo sedaj, pa je bolj nadaljevanje našega dela zadnjih albumov. Maxon Universal, Galerija Tutnplok in Pistaccio Metallic imajo nekakšno kontinuiteto. Ta prehod iz hiphopa v bolj akustične vode je bil čisto naraven proces. Hiphop je še vedno nekakšna osnova, le da smo potem malce razširili naš glasbeni izraz. Začeli smo tudi poslušati originalne komade, iz katerih smo vzeli sample, tako da smo najprej spoznavali svet soula, funka, pa tudi jazza, pa do Splitskega festivala (v mislih so imeli komad Veseljko, ki je nekakšen hommage komadu Dugo toplo ljeto skupine Djavoli op.a.) . Preprosto imamo radi glasbo, vsak ima svoj glasbeni okus, precej različen od ostalih in ko to vse postavimo na kup, dobimo našo glasbo. Temu pravimo pink-ponk. Seveda nas je izoblikovala tudi glasbena scena, v kateri smo se razvijali. V Splitu ni bilo MCjev in DJjev, v glavnem smo bili navajeni na žive nastope. Naše delovanje je spoj različnih zvrsti. Kam točno bomo pa šli v bodoče pa nihče ne ve.

Torej je vaš razvoj močno zaznamovan s koncerti in nastopanjem.
Seveda. Par nastopov smo sicer naredili na matricah, a nam to ni bilo všeč, tako da smo že zgodaj začeli igrati kot bend. Pomembno pa je tudi druženje. Naša glasba je v bistvu stranski produkt druženja. Vsak nekaj doda, vse nastaja lahkotno, spontano. Ne gre samo za golo preživetje ali službo, ampak bolj za preživljanje časa, izražanje, zajebancijo, takšni smo, povezani med sabo. Nimamo kakšnega vodje ali despota, ki bi nam odrejal pot in vsak ima pravico na veto, če mu kaj ni všeč.

Album ste snemali v Novem mestu, kolikor vem, prvič izven Splita.
Da.

Kako je ta premik vplival na glasbo in zvok z novega albuma?
Naš primarni cilj je bil, da gremo v studio in posnamemo bazo benda, se pravi bas, bobne in kitare in to na čim bolj verodostojen način, kakor se sliši tudi na koncertnih odrih. Mislim, da nam je to dobro uspelo. Studio je akustično odličen, njihova oprema je na svetovnem nivoju, studio je tudi velik, zato smo lahko posneli cel bend naenkrat. V Splitu imamo samo manjše studie, tako da smo v preteklosti morali vsak inštrument snemati posebej ali pa v različnih prostorih. V Novem mestu pa smo imeli zares odlične pogoje za delo. Pa še nekaj drugega je. Do sedaj smo bolj poslušali o tem, kako gre bend na snemanje in v celoti posname material za album. V Splitu se nismo mogli izogniti pregovarjanju in dogovarjanju, tu pa smo odšli v Novo Mesto, tam smo stanovali, spali, jedli. Vse je bilo bolj organizirano in smo zato porabili manj časa, kar se na albumu tudi pozna. Ni bilo nikakršnih motenj in lažje smo se skoncentrirali na delo.

Torej je bil izlet v Novo mesto zgolj zaradi tehničnih pogojev…
V glavnem zaradi tega. Poskušali smo se tudi umakniti iz rutine, v kateri smo bili do sedaj, hkrati pa smo se lotili produkcijskih poslov, tako da smo album producirali čisto sami.

… in ni bilo kakšnih skritih načrtov o prodoru na slovensko tržišče?
Ne, nikakor. Nimamo kakšnega posebnega načrta za nastope v Sloveniji, trenutno se bolj osredotočamo na manjšo turnejo po Hrvaškem, bomo pa vsekakor še nastopali v Sloveniji, le datumov še nimamo določenih. V Novo mesto smo odšli zgolj zaradi tehničnih pogojev. Naš bobnar Janko Novoseli je že delal tukaj in nam je studio toplo priporočil, dobili smo informacije iz prve roke in to je bil odločilni faktor. Všeč nam je bilo tudi, da je okrog studia vse v zelenju, kar je tudi malce vplivalo na sam ovitek. Iz studia smo lahko opazovali srno, verjetno je čutiti nekaj slovenskega zraka. Morda smo ga podzavestno delali za slovensko tržišče .

Nov album je na prvo poslušanje precej bolj zrel izdelek kot vaši prejšnji albumi.
Morda je malce več kreveljanja kot na prejšnjih albumih…

Kreveljanja?
Zajebancije, norčevanja. Morda je zajebancija na novem albumu bolj zrela kot v preteklosti, a še vedno jo je veliko.

Ovitek novega albuma je vsekakor v stilu vaše zajebancije …
To je koncept »siromašne umetnosti« . Precej smo se mučili s tem, kako bi komade spravili pod skupno kapo. Nam je pomemben album kot celota, kar dandanes na splošno ni več tako pomembno kot včasih, tako da je tak trivialen ovitek naš komentar na takšno stanje. Zato ni tekstov, slik in podobnega. Ima pa album močno, čisto barvo, ima moč, ki pritegne. Kar nekaj albumov je bilo v zgodovini poimenovanih po barvi. Dolgo smo se odločali, katero barvo bi vzeli, potem pa je kitarist predlagal barvo svoje metallic zelene kitare. Iz tega smo potem naredili pistaccio metallic. Lepo je izpadlo. Pa tudi sam naslov se lepo prebere, ima nek poseben ritem. Vsi naslovi naših albumov so sestavljeni iz dveh besed. Veš kako je nastalo ime Perpetuum Fritule?

Ne …
Vozili smo se po Sloveniji, ko smo opazili plakat za koncert Perpetuum Jazzile. Seveda so takoj padale variante tega imena, dokler ni nekdo izustil Perpetuum Fritule, kot simbol neskončnega ugodja in zadovoljstva.

Na živem albumu ste lepo ujeli vzdušje z vaših koncertov.
Vse je bilo posneto v realnem času in to je to. Močvara ni ravno velik klub, tako da so bili v glavnem naši feni, vzdušje pa je bilo zelo sproščeno, kot bi igrali v lastni dnevni sobi in vse to nam je uspelo lepo prenesti na album.

Ste imeli, preden ste šli v studio, narejen kak koncept albuma ali je šlo bolj za zbirko komadov?
Posebnega koncepta nismo imeli, snemali smo komad za komadom in potem izbrali tiste, ki so nam bili všeč. Seveda je nekaj komadov na koncu odpadlo. Bolj kot na kak koncept smo bili osredotočeni na sam zvok albuma, hoteli smo doseči stopnjo, na kateri bomo zadovoljni s produkcijo. Hoteli smo, da dobri komadi tudi dobro zvenijo, da končno posnamemo naše pesmi tako, kot smo si jih zamislili.

Sam zvok albuma je bolj primeren za izvajanje v živo, kjer se vam uspe zelo dobro povezati s publiko.
Da, večina stvari se odvije na koncertih. Ponavadi nam uspe ustvariti odlično atmosfero, čeprav smo malce utrujeni in neprespani, se še vedno – tako mi kot publika – zabavamo. Je pa res, da na Hrvaškem igramo marsikje, tako na večjih kot tudi manjših prostorih, in kdor nas želi slišati, lahko pride na naše koncerte in dogodek ljudem ostane v lepem spominu in to je to. Tudi mi radi vidimo priljubljene izvajalce na koncertnih odrih, kjer jih lahko doživimo bolj neposredno in to je tisto, kar je najbolj pomembno pri vsem.

… in seveda vaš optimizem, ki ga širite krog sebe.
Pa, moramo se zezati, kako bi drugače sploh ohranili zdrav razum? Problemi izgubijo svojo moč; ko se jim smejiš v obraz, niso več tako težki in pomembni. Dan je dobro začeti z meditacijo o smrti, o minevanju, vse prehaja in preide …

Se vam zdi, da imate vpliv na ljudi?
Misliš na razmišljanje?

Da. Bral sem kritiko, v kateri avtor pričakuje, da boste v nekaj letih dobili status legend in pristali tudi v zgodovinskih čitankah.
Za nas to ni pomembno, ne domišljamo si, da korenito spreminjamo mentaliteto ljudi. Vsekakor pa privabljamo ljudi, ki podobno mislijo. Sploh če kdo zna jasno artikulirati svoje misli, mu ljudje radi prisluhnejo. To je naša publika. Kar se pa tiče zgodovinskih čitank, pa je bolje, da jih ne pišemo mi. To bi bilo čudno branje .

Še eno butasto vprašanje za konec – bi šli na Evrovizijo, če bi vam ponudili nastop?
Jao … Pa … najverjetneje ne. Prestari smo … Ne vemo. Evrovizija je postala nekakšen šov talentov, pa še sodniki in vse to ocenjevanje pesmi; človek, to ni za nas. Če bi že hoteli, potem bi morali to obrniti na zajebancijo, vsekakor pa ne bi imeli svobode, ki jo potrebujemo. Razen če nam obljubijo, da bomo zmagali. Samo potem bi morali drugo leto zopet nastopati (Mladen se je ob tem vprašanju precej zamislil in si poskušal v mislih predstavljati, kako bi izgledal njihov nastop na Evroviziji.)

Na vprašanja so odgovarjali Aleksandar Antić – Saša, Mladen Badovinac in Luka Barbić.

Uroš Škrjanc