Vratolomni ples – Neckbreakers Ball 2011

Omnium Gatherum

Ljubljana / Cvetličarna
2. 11. 2011

Po dnevu mrtvih se je v Cvetličarni dogodil Neckbreakers Ball 2011. Kot nekakšno nadaljevanje Heidenfesta smo se metalci spet zbrali, da si zlomimo vratove ali pa si jih vsaj malo razgibamo s headbangingom. Na sporedu je bilo kar 6 skupin. Headlinerja celotnega dogodka sta bili Dark Tranquillity in Eluveitie. Bolj znani skupini sta bili tudi Varg in Mercenary, malo manj pa Omnium Gatherum in Gurd. Napovedani so bili tudi Death Angel, ampak so na žalost odpovedali svoj nastop zaradi drugih obveznosti. Dogodek se je začel okoli 18.00 in je trajal do polnoči. Mali festival torej, ki te kar izčrpa.

Bil sem radoveden, kakšen bo nastop prvih zasedb. Nikoli ne veš, včasih je katera predskupina dejansko dobra. Tokrat na žalost ni bilo tako. Če ste zamudili nastop Ominum Gatherum, vam ni treba biti žal. Ime pomeni nekaj takega kot „skupek vseh stvari“. Letos je izšel njihov zadnji album New World Shadows. Igrajo melodičen death metal. Res, da jim je na začetku uspelo s kitarami ustvariti tisti udarni ritem za headbang, ampak ga nekako niso vedeli izpeljati do konca. Vokal pevca ni tak, da bi ob njem lahko rekel, da sem užival. Dejansko je bil backup vokal kitarista za moj okus boljši. Kitarske solaže so bili neobstoječe, kar je škoda, ker bi poživele glasbo. Je pa pohvalno, da so aktivno poskušali motivirati publiko. Skratka warm-up band, ki verjetno nikoli ne bo več kot to. Začetni, približno 70-glavi množici se je videlo, da ni bila neverjetno navdušena.

Naslednji so na oder stopili Gurd. Švicarska skupina je v Sloveniji nastopala že pred 13 leti, vendar takrat še ni bila tako znana. Ne rečem, da se je do danes kaj spremenilo, ampak mislim, da si jih bo po nastopu kdo zapomnil. Fantje igrajo mešanico thrasha in groove metala, pri čemer je slednji bolj v ozadju. Kar me je pri njihovem nastopu zdaleč najbolj navdušilo, so bili kratki, ampak impresivni grovli kitarista in basista. Ko se fanta oglasita, sta sinhrona in proizvedeta nečloveški zvok, ob katerem si rečeš „What the fuck was that?!“. Slišali smo tudi dve solaži pevca in kitarista, ki sta bili na nivoju. Na začetku je zvok bil še nenastavljen in je bilo slišati samo bobne, ampak so tonski mojstri pozneje to popravili. Dober nastop s thrasherskimi kitarami in super vokali. Če ne bi tako zgodaj začeli, bi verjetno poželi večje navdušenje. Toda tudi tako so dobili odobravanje publike. K boljšemu odzivu bi pripomoglo tudi več komunikacije s publiko in več energičnosti na odru.

Večer se je počasi začenjal in v dvorani se je začelo pojavljati več ljudi. Pričakovanje se je stopnjevalo. Na oder so stopili Varg. Ime kot glasbo črpajo iz nordijske mitologije. Igrajo viking metal, močno obarvan z ikono volka. Skupina je predstavila svoj novi album Blutaar. Tako so prišli rdeče-črno pobarvani in me takoj spomnili na Heidenfest in Turisas. Nastop ni bil nek presežek. Vsaki komad ima nekaj ustaljenih rifov in zato kitarsko igranje ni zelo razgibano. Večina instrumentalnega dela se umakne vokalu, ki pa ni ne visok ne globok. Kar odlikuje njihovo glasbo, so besedila, v katerih se čuti ponos. Skladbe ti tako dajo vtis, da poslušaš generala, ki ukazuje vojakom. Strogo, glasno in brez kompromisa. Pesmi so se mi zdele včasih že preveč domoljubne. Tukaj pač pridemo do te črte, ki loči ponos na državo in nacistično mišljenje. Dejstvo je, da se na obeh straneh poudarja ponos, čast in moč. Varg so se opredelili kot protidesničarski, in gledano s tega vidika njihova glasba pade v okvir pagan metala. Prvih nekaj skladb me ni navdušilo, ampak so zadeli moj okus s komadom Naglfar. Popeljali smo se z ladjo mrtvecev in pristali pri hrepenenju. Sehnsucht je odlična globoka pesem o trpljenju in moči, ki je potrebna, da se premakneš naprej. Med koncertom so poskušali zdramiti publiko in jo vprašali, če so volkovi. Odgovor ni bil pretirano energičnen. Kljub temu so odigrali Wir sind Wölfe. Razočarala me je njihova verzija Rammsteinove pesmi Links 2 3 4. Vokal se še zdaleč ni približal jasnosti originala. Kitarsko igranje pa ni bilo kaj dosti drugačno, da bi lahko rekli, da se je splačalo lotiti predelave. Vtis so popravili s svojo zadnjo in najbolj znano pesmijo Wolfskult, ki je bila še najboljša celotnega koncerta.

Kljub temu, da smo bili že pri 4. skupini, nobena še ni prav razgibala vratov. Tudi Mercenary to ni uspelo. Mercenary naj bi bili danski melodični metalci, ki so na sceni okroglih 20 let. Letos so izdali album Metamorphosis in na koncertu predstavili njihov novi material. Dejansko le 2 komada nista bila z novega albuma (The Endless Fall, This Black and Endless Never). René Pedersen je sposoben spodobnih screamov in lepega melodičnega petja. Kar pa je kvalitativno koncert povzdignilo od prejšnjih, pa so bili neskončni soloti Jakoba Mølbjerga. Ta človek je na odru delal ljubezen s svojo kitaro. Bas in bobni niso bili slabi, ampak ne omembe vredni. Skupina je bila promovirana kot melodični death/thrash metal. S koncertom so dokazali, da so presedlali na metalcore. Verjetno je kateri oboževalec stare skupine bil razočaran, ampak našla se bo nova publika. Mogoče bo to publika, ki bo naredila wall of death, pri katerem ne bosta sodelovala samo 2 človeka, kot se je zgodilo na tem nastopu. Bilo pa je zabavno videti.

Z naslednjo skupino se je začel preobrat. Dvorana se je hitro napolnila do roba. Prišel je čas za Eluveitie. Med koncertom ni bi bilo niti prostora za moshpit. Švicarski band je v zadnjih letih močno pridobil na popularnosti in kmalu je postalo jasno zakaj. 9-članska skupina igra kombinacijo keltske glasbe in göteborškega melodičnega death metala. Na odru sta pozornost pritegnili dve simpatični damici. Ena z violino, druga s tako imenovanim hurdy gurdyjem (strunska lajna). Podporo keltskemu zvoku so dajale še piščali, dude in lutnja. Na žalost se je zvok teh glasbil včasih porazgubil v mešanici. Energija pevca in publike ter njihovo povezovanje je bilo neverjeto. Tako je Chrigel prepričal publiko, da je naredila prostor in omogočila velikanski circle pit. Fantu iz publike je bila obljubljena tudi vodka, če ga bo dobro vodil. Če jo je dobil, ne vem, upam pa, da ja. Veselo razpoloženje je omogočilo tudi par crowdsurfingov. Glasba gradi na ritmu bobnov, dud in kitare, ki ga nadgradi solažni del piščali in ostalih glasbil. Hiter ritem in Chrigelov odličen vokal vse popeljeta v vrhunec. Ženski backvokali niso bili ravno navdušojoči. Neprijetna mi je bila tudi pogosta uporaba flashlightov z odra, saj so se ti luči vžgale v retino očesa. Iz svojega nabora so igrali predvsem pesmi z zadnjega albuma Everything Remains (As It Never Was). Dodali pa so tudi nekaj starejših z albuma Slania – Tavros, Inis Mona in epski Calling the Rain. Z novega albuma smo slišali polovico vseh pesmi. Prva, ki so jo odigrali, je bila seveda Everything Remains As It Never Was, omeniti pa še gre Thousandfold in Kingdom Come Undone. Končali so s pesmijo z njihovega prvega albuma Tegernakô in pustili za sabo docela zadovoljeno množico.

Začuda se je publika kar razredčila, ko so na vrsto prišli Dark Tranquillity. Nekateri smo se jih še spomnili izpred enega leta in smo vedeli, kaj pričakovati. To ne pomeni, da je bil koncert enak. 5 pesmi je bilo istih, ampak ostanek je bil drugačen. Pogrešal sem Monochromatic Stains, ampak ne moreš imeti vsega. K pravi atmosferi so pripomogle odlične animacije na platnu za odrom. Prijeten pridih so dali tudi mehurčki deklet ob ograji, ki so vsake toliko napolnili zrak. Mikael se je izkazal za nadvse ljubeznivega pevca in parkrat žejnemu poslušalcu ob odru natočil pivo. Tonske nastavitve so bile tu pa tam rahlo mimo, toda fantje so igrali brezhibno. Vzdušje super, kitare super, vokal fantastičen. Melodični death metal, ki te popelje na drugo raven. V spominu so ostali predvsem komadi kot Inside The Particle Storm, Lost To Apathy, Misery’s Crown in seveda The Fatalist kot češnjica na smetani. Zaigrali so nam tudi novi izdelek Zero Distance. Počasnejši komad s klavirskim ozadjem se mi ob prvem poslušanju doma ni zdel kaj posebnega. Izvedba na koncertu je bila nekaj drugega. Močnejši vokal in udarnejši zvok mi ga je zelo prikupil. Nastop je bil kljub popolni izmučenosti in bolečih nog vsekakor vreden ogleda. Tako se lahko le strinjam s fanom, ki se je tako pogovarjal s pevcem:
„Hey Mikael!“
„What?“
„You rule!“

Pod črto smo videli dva odlična koncerta (Eluveitie, Dark Tranquillity), nekaj dobrih (Mercenary, Gurd) in nekaj ob čemer rečeš: Meh… (Omnium Gatherum, Varg). Publika je bila večino časa bolj flegmatična, tako da le težko rečemo, da je bila to noč zlomljenih vratov. Mešanica večih različnih žanrov metala na enem dogodku se pač ne obnese vedno.

Tekst: Miha Mele
Foto: Max Petač

Fotogalerija:

Povezani članki:

• Ni povezanih člankov.