Vse kar človek rabi, da sprosti odvečno energijo

All That Remains

All That Remains

Avstrija / Dunaj / Arena
12. 12. 2010

Če ste ta dan hoteli razgibati ude in izključiti možgane, potem bi se vam splačalo odpeljati na Dunaj. Po dolgi (in dragi) vožnji z vlakom sem prispel na Dunaj in po nekaj prestopih na podzemni stal pred Areno. Prizorišče spektakla metalske glasbe je bilo meni do takrat neznano, ampak sem se kar hitro počutil doma, saj ima cela zadeva zelo metelkovski pridih. Da je bila dvorana polna, vam pove že dejstvo, da sem za oddajo debelejših plasti oblek pred pred garderobo čakal pol ure. Na žalost so v tem času nastopali Bleed From Within. Nastopa samega nisem videl, ampak kar sem slišal, so bili komadi z albuma Empire in nadvse prijetno screamanje pevca. Sodeč po vzklikih množice je njihov 20-minutni nastop bil dober začetek 5-urnega koncertovanja.

Ko sem končno prišel v dvorano, se je začenjal koncert skupine Neaera. Takoj me je presenetilo metanje piva, ki je stalo 3,30 evra. Mislim, da je bil nastop skupine najbolj energičen del celega večera. Posledica tega je bil prav tak odziv množice. Moshanja je bilo na pretek in hitro se je oblikoval tudi circle pit. Na tem nastopu sicer niso imeli stalnega kitarista, ampak je njegov nadomestnik (Aleks) opravljal svoje delo več kot dobro. Basist je pokazal, da je popolnoma pravilno in lepo, da stopi ta inštrument v ospredje glasbe. Ni dajal le podlage ozadju ampak pokazal hitre rife in skupaj z Aleksom ustvaril enkraten udaren zvok. Bobni so dajali ritem in niso preveč izstopali, saj bi drugače prekrili kitarski in vokalski del, ki daje komadom vsebino. Vokal se je držal nizkih tonov, vendar parkrat demonstriral, da je še kako zmožen visokih. Seveda niso manjkali komadi, kot so Let the Tempest Come in Armamentarium. Ob nastopu je nastal masiven circle pit in pevec je ob petju trikrat preizkusil svoje crowdsurferske sposobnosti. Končali so s pesmijo Mechanisms of Standstill. Nastop kot se spodobi in pravi odziv publike.

Med nastopi je bilo vedno kakšnih 15 minut časa, da si se lahko okrepčal na dveh šankih ali preveril ponudbo na dveh merch stojnicah. Dvorana premore veliko tribuno nasproti odra in balkon, kjer lahko koncertno dogajanje opazujete brez da strahu pred modricami iz mosh pita.

Naslednji na odru so bili Soilwork. Švedski melodični metalci so v glavnem predstavili svoj novi album The Panic Broadcast. Melodičnost je v pesmi vnašal tudi pomožni vokal kitarista. Dobil sem občutek, da so bobni zelo v ospredju, kar bi pripisal tonskemu mojstru, ampak me to ni preveč motilo. Najboljša pesem je zame bila defenitivno Stabbing the Drama, s katero so končali koncert. Sicer dober nastop, vendar me niso tako navdušili kot Neaera. Moshanja je bilo nekaj in razvil se je majhen circle pit. Imeli so pač te umirjene dele, kjer je lahko publika ploskala zraven. Seveda je bilo razturaških pesmi tudi nekaj,  na primer Bastard Chain, ob kateri je basist veselo migal z boki. Nekaj pri pesmi Nerve mi je priklicalo v spomin Korne. Skratka, dobra skupina, z več melodičnosti kot pred njo nastopajoči.

Po uglaševanju glasbil so na oder stopili ameriški All That Remains. Vrnili smo se k metalcoru in doživeli nastop čistih vokalov, globokih grovlov in lepih, ampak kratkih kitarskih solov. Skupina je v svojem nastopu predstavila predvsem pesmi z njihovega novega albuma For We Are Many. V glasbi je stopil v ospredje vokalski del. Screame pevca so dopolnjevali kratki grovli basistke, na kateri so marsikatere oči dalj časa počivale. Skupina se je odlično odrezala in spravila publiko v mosh in headbanging. Njihova glasba je odlična kombinacija vokalov in glasbil, kjer se ti med sabo ne izpodrivajo. Breakdowni so bili lepo izvedeni. Preprosto čisti užitek. Nastop je trajal malce dalj časa kot prejšnji (45 min). Po nastopu ni bilo dvoma, da skupina spada med boljše metalcorovske zasedbe.

Končno smo dočakali tudi glavno skupino večera – Caliban. Nemški metalcorovci so se predstavili pod naslovnic svojega zadnjega albuma Say Hello To Tradegy. Publika je bila razgreta in niso dolgo čakali na brutalno petje, ki je mešanica visokih in nizkih tonov. Kmalu so se zaslišali vzkliki iz množice „Wall of death!“. Skupina jim je hitro ustregla in dvorana je postala mečkalnik teles. Njihova pesem Nowhere to Run, No Place to Hide je perfekten opis dogajanja. Koncert se je nadaljeval v tem stilu in nudil še circle pit ter moshe. Glasba je bila na nivoju. Lepa mešanica počasnejših in hitrejših komadov ter vedno dober vokal. Pevec dobro izmenjuje melodično petje in screame. Encore je bila priredba komada Sonne (Rammstein).

Prepotena množica je bila po petih urah izčrpana, ampak vesela. Dogodek je nudil odlično glasbo, ki ni zgrešila učinka na publiki. Skratka vse kar človek rabi, da sprosti odvečno energijo.

Miha Mele

Povezani članki: