Deerhoof in Repetitor v Kinu Šiška

deerhoof_15

Ljubljana / Kino Šiška
23. 4. 2010

Kljub rahli začetni skepsi ob odprtju centra urbane kulture Kino Šiška, da bo njegov program reven, nenavdahnjen in povsem komercialno usmerjen, se je kaj kmalu pokazalo, da na srečo temu zaenkrat ni tako. Izjemno raznolik in včasih celo pogumen nabor koncertov, ki praviloma privabi zelo spodobno število ljudi je (končno) tudi Ljubljano postavil v polje metropol s pestro in sodobno pop rockovsko ponudbo. Na srečo v KŠ ni prostora za cover bande, imitatorje in koncerte s predznakom »žur zagotovljen«. In tudi petkov večer ni bil izjema: popestrila sta ga čislana ameriška avant zasedba Deerhoof ter beograjski trio Repetitor.

Repetitor sem v lanskem letu videl kar nekajkrat in v vseh primerih je šlo za manjše odre z divjim in neukročenim rokovskim pedigrejem, zato sem se še pred začetkom nastopa nekoliko zbal, da bo veliki oder KŠ za skupino manj primeren. Večja razdalja med člani včasih otežuje medsebojno komunikacijo ter tudi podzavestno vpliva na suverenost nastopa pri bendih, ki so vajeni podestov z manjšo kvadraturo. No, Repetitor se že po prvih dveh komadih dali vedeti, da so pri svojem »prljavem rokenrolu« tako suvereni, da jim niti sterilnost Šiškine Katedrale ne jemlje prvinskosti nastopa. Nenehni preskoki med melodičnim minimalizom, kjer je bila v ospredju predvsem sporočilnost besedil ter podivjanimi izbruhi, v katerih si je dal duška predvsem Boris so polnili celotno površino odra. Ana Marija je kot vedno spretno vihtela svojega precisiona, največje veselje pa je bilo gledati Mileno za bobni. Razigrana in spontana, divja in neukročena. Punca res pelje scat marsikaterega desca za baterijo. Ravno prav dolg nastop je kljub nekaj tehničnim težavam in zvokovnemu neravnovesju prvega dela napredoval v izkristalizirano zvočno sliko drugega dela v izredno poln in udaren nastop deklet in fanta. Super!

Pohvale o visoko kvalitetnih živih nastopih Deerhoof so me premamile v obisk koncerta, saj nek velik pristaš njihove glasbe ravno nisem (bil). Brez pričakovanj in povsem neobremenjen sem že po nekaj minutah po uvodu z nasmehom na obrazu spremljal kvartet iz San Francisca, ki bi bil lahko verjetno eden redkih bendov z bobnarjem na mestu frontmana. Greg Saunier je namreč prava lokomotiva, ki vleče bend za sabo. Z minimalnim setom (bas, snare in gromozanski ride) dosega nezemeljski ritmičen presežek. Z nebrzdano odmerjeno silo je že med prvo skladbo zlomil dve palčki, kosi lesa pa so naokrog leteli tudi tekom celega koncerta. Dinamična igra jazzovsko mehkih prehodov in pravega stampeda glasne udranosti omogoča ostalim članom Deerhoof, da Saunierju sledijo in se mu prilagajajo. Muziciranje Deerhoof je namreč igra izjemne dinamike in nepredvidljivih vozljev vzdušja. Deerhoof skladb ne stopnjujejo, temveč ji nenehno gradijo, podirajo in spet gradijo: nojzerski vložki, menjave tempa in dinamični preskoki tvorijo izredno pestro strukturirano glasbo, ki je celoten nastop na trdna tla postavila šele priredba pesmi Pinhead od Ramones. Ostala trojka je sledila Saunierjevi genialnosti, ki resnično pride do izraza šele v živem nastopu. Vse pohvale torej upravičene.

Tekst: Peter Cerar
Foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: