Mono – Japonska instrumentalna zasedba, o kateri se govori v presežkih

Mono - Japonska instrumentalna zasedba, o kateri se govori v presežkih

Mono – Japonska instrumentalna zasedba, o kateri se govori v presežkih

Skupina Mono ni le še ena glasbena skupina. Njihova zdaj že desetletna glasbena konsistenca in eksponentna rast jih dviguje iz povprečja. Pravijo, da jih navdihujeta Ludwig van Beethoven in Ennio Morricone. Tako se sprehajajo med klasično, japonsko, filmsko in rock glasbo. Temačna razpoloženja so prepletena s čustvi, strah se navezuje na ljubezen, človeštvo in naš svet. Hočejo biti glasni, kajti ljudi hočejo doseči v njihovo bistvo.

V telefonskem pogovoru pred ljubljanskim koncertom nam je kitarist Takaakira “Taka” Goto odgovoril na nekaj vprašanj.

Če začnemo na začetku. Ko je MONO nastajal…kakšni so bili ti začetki?
Leta 1999 sem jaz, Taka, v Tokiu poiskal ljudi in ustanovil band.

Nato pa ste postali prepoznavni po celem svetu… A še vedno dajete občutek, da vas slava ni prevzela, ostajate skromni in vse vložite v glasbo. Kako vam to uspeva?
Sami pišemo svoje pesmi in upravljamo z bandom. Odločili smo se vse delati sami. Ko smo 1999 leta ustanovili band, smo leta 2000 začeli z delom v New Yorku, ne na Japonskem. Igrali smo po Ameriki, od tam šli v Anglijo, in dobili prve ponudbe za igranje v Evropi. To smo potem ponavljali. Nismo se reklamirali umetno, predvsem so nas ljudje spoznali preko prijateljev in znancev, ki so bili na naših koncertih. Od tam je naše prepoznavnost zrasla sama od sebe. Imeli smo srečo.

Za svoje pesmi ste rekli, da so pisane po zgodbah. Kje najdete te zgodbe oz. kako pridete do njih (npr Hymn To The Immortal Wind), iz kje črpate inspiracijo?
Hymn to the Immortal Wind je nastal v sodelovanju s scenaristom, ki smo ga spoznali. Zdelo se nam je zanimivo, in izmenjevali smo ideje. Za prejšnje albume sem veliko zgodb napisal sam, a po drugi strani so zgodbe, ki jih pač ne moreš napisati.

Prvi EP in album Under the Pipal Tree je izšel pri samozaložbi (Forty-4) na Japonskem, nato pa ste začeli snemati v Chicagu pri Steve Albiniju (studio Electrical Audio). Kako ste se spoznali ter zakaj ta naveza?
Že od mladega sem bil Stevov oboževalec. Leta 2003 smo ga kontaktirali, tudi on je že slišal za nas, in tako smo začeli delati skupaj. Od takrat naprej delamo z njim. Pet albumov smo izdali pri njem, če ne štejemo Epjev, delamo z njim že pet let, ne čakaj, je res že sedem let? (smeh)

Poslušanje vaše glasbe nekateri klasificirajo kot gledanje znanstveno fantastičnega filma. Za vas pa je influenčen tudi Ennio Morricone. Mogoče vidite svoj glasbo v kakem filmu?
Nekaj malega smo sodelovali pri produkciji filmov, bi pa radi nekoč napisali tudi glasbo za film. Glasba ima lahko veliko različnih namenov in jaz bi se rad izrazil na enakem nivoju kot v filmu – tudi z zgodbami v mojih pesmih je tako. Rad bi širil namene glasbe.

MONO glasbo kvalificirajo kot post rock. Vendar je to le nalepka za lažje razumevanje vaše glasbe. Kako bi vi poimenovali vašo glasbo?
Ne obremenjujemo se preveč z zvrstmi. Radi bi delali novo glasbo. Jaz vidim v nas predvsem instrumentalno glasbo, rock, in seveda, močen vpliv klasične glasbe. Poleg tega še glasba iz filmskih soundtrackov. Izhajamo iz tradicionalnih vplivov, a bi radi temu dodali tudi nekaj novega.

Večji del svojega življenja preživite na turnejah, torej živite za svojo glasbo?
Saj drugega kot glasbe ne počnemo.

Vaša glasba je prežeta s čustvi (kot vožnja z vlakom v lunaparku) in le to projicirate na poslušalca. Še posebno preko vaših koncertov. Lahko rečemo, da nosite svoja čustva v vaših inštrumentih, ste zaradi tega razgaljeni na odru?
Mislim, da bi lahko tako rekli. Zame je zadnje čase izziv izraziti moč, ki leži v elementarnih stvareh, v stvareh, ki si jih ne moremo zamisliti v vsakodnevnem življenju. Zamislite si kovanec – ena stran je temačna in težka, druga je lahkotna in vesela. Takšno se mi zdi življenje. Včasih je težko, ampak če potrpiš, kot je to v filmih, doživiš tudi dobre stvari. Med koncerti to občutim – od temačnega si prizadevam napredovati proti svetlemu koncu. Tudi poslušalcem bi rad nudil podoben občutek.

Hrepenenje je velik del vašega opusa. Po čem hrepenite?
Po občutku miru. Po tem, da ne bi bilo negotovosti in dvomov, in da bi na koncu bili pomirjeni.

Za vašo glasbo so marsikdaj rekli, da je morbidna, temačna in težka. Toda novi album je masiven, svetlejši in romantičen. Ste odrasli?
Malo smo spremenili razmerje med negativnimi in pozitivnimi občutki. Zdelo se nam je, da ni najbolje povezovanje z ljudmi sveta preko negativne energije – če ljudi povežemo s pozitivno energijo, je rezultat lahko boljši. Če smo vsi pozitivni, je lahko tudi končni izid pozitiven. Zadnje čase so problemi z ekonomijo, in zdi se mi, da smo kot svet postali bolj pesimistični. Zdi se mi, da je še posebej v takšnem času dobro iskati ravnovesje z bolj pozitivno energijo. Ko smo delali album, nam je bilo to vodilo.

Ste instrumentalna zasedba, v veliko pomoč so vam tudi orkestri. Ste kdaj razmišljali, da bi dodali tudi vokal?
Ne. Mislim, da lahko glasba bolj kot beseda prenese občutke in čustva. Pevca ne rabimo. Nikoli nismo razmišljali o tem.

Instrumentalna glasba je bolj široka?
Tako je. Po koncertih hodimo že deset let, in dogaja se nam, da ljudje jočejo ali kričijo. Verjamem v moč glasbe. Zgodilo se je že, da je nekdo na koncertu začel jokati, pa tega sploh ni vedel – takrat sem se zavedel, kakšno moč ima glasba.

Kam naprej (glasbeno gledano)?
Najprej nas čaka turneja. Štiri mesece bomo potovali po Evropi, Ameriki in Kanadi. Potem se bomo šele lahko usedli in razmislili naprej.

Intervju: Branka Resnik
Prevajalec: Aleksander Mermal

Povezani članki:

Značke: