Koncert, za katerega si je bilo treba vzeti čas – Josipa Lisac

JospiaLisac_021109_02

Ljubljana / Kino Šiška
2. 12. 2009

Vzdušje v kinu Šiška je bilo mirno. Prav nobene napetosti ni bilo čutiti. Dokler ni na oder stopila Ona – Josipa Lisac, ob spremljavi glabenikov Josipa Joachima Graha, Gojka Tomljanovića, Borne Šercarja, Davora Černigoja in Roberta Vnuka. Z redčimi »štiklami« in rdečimi rokavičkami. Ekstravagantna in edinstvena. Tako je začela tudi koncert, ki je že na začetku ponudil smer – nocoj gremo v višave. Pozdravila je v svojevrstni slovenščini, ki je v prostoru prav prijetno odmevala. Nadaljevala je koncert v svojem slogu, kot pravi sama: Živim po svome. Tako nam je zapela par komadov z novega albuma, emocionalna lirika, vredna napetosti, zanimiv ritem, dobra spremljava, zvok trobente, ki je prebudil vse čute. Publika se ne vem koliko ni odzivala, zdelo se je, kot da plava nekje nad, z njo … vse do Rapsodije … in takrat sem dobila občutek, kot da je z nami še nekdo, oseba, kateri je Josipa dala vso svojo ljubezen. »Njezina svjetlost, što obasjava put kojim kreče i pri tom pomaže da ne skrene i ne zaluta«. Stopnjeval se je občutek nezemeljskega.

Kot da prehajam v druge sfere, kot da čas stoji in vsepovsod okoli mene le njen glas – njen glas, njena identiteta. Meni je dovolila – skreniti. Diva je s svojim glasom držala v napetosti vse, čeprav je bilo od časa do časa zaznavati, kot da ljudje skoraj ne dihajo, vendar so si vzeli ponujeno možnosst in se prepustili lebdenju med besedili, zvoki inštrumentov in petjem. Mistična sanjavost bo še dolgo ostala v spominu. Neponovljiv glas, izvirna interpretacija ter ekstravagantna pojava – Bil je več kot koncert, kar zna narediti samo ena in unikatna rock diva – Josipa Lisac. In Znova sem doživela Časovni zamik.

Tekst: Darja Delavec
Foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: