Dve strani istega kovanca – Laibach in Juno Reactor

Laibach_161209_02

Maribor / Štuk
16. 12. 2009

Priznam, v ŠTUKa sem v sredo navečer vstopil kar malce prestrašen. Pa ne da bi vrli Štajerci kaj hudega pripravljali na moj račun, sploh ne, razlog je tičal čisto drugje. Namreč, prijazna mladenka na okencu mi je poleg akreditacije v roke porinila še čepke za ušesa. Sem morda kaj zamudil ali pa česa nisem slišal? Je morda Fras napovedal krstno izvedbo sonate za pnevmatsko kladivo in zbor motork? Ali pa Juno Reactor, navdušeni nad slovenskim občestvom, pripravljajo kako ultimativno tribal razpaljotko? Na srečo v Mariboru ničemur od tega nismo bili priča, tako da so čepki romali v predal fototorbe, kjer za srečo, malce sem pač vraževeren, prenašam hokejski plošček, ki je priletel mimo glave na enemu izmed večnih dvobojev. Hja, če me že ni zadel, potem sem imel z njim vsekakor srečo.

Najprej so na oder prikorakali pregovorno čemerni in seriozni Laibachi in se v dobri uri sprehodili preko vse svoje celotne poti, vse od svoje zgodnejše, diabolične faze, ko so jih pravoverni državljani še obkladali z raznimi zmerljivkami, pa do njihovega zadnjega studijskega izdelka, kjer so himnam dodali kar nekaj ciničnih in malce zlobnih, a vsekakor zanimivih fusnot o sedanji, postbushevski realnosti. Tokrat so se mi zdeli malce manj monumentalni kot recimo lani poleti v dežju na Lentu, ko je bil album Volk še zelo frišna roba, čeprav bi jim po vsem, kar so pokazali v vseh letih, že skorajda pripadala kaka pravica iz naslova spomeniškega varstva, tudi zaradi strumnosti in negibnosti, ki jo kažejo na odru. Vse skupaj je bilo bolj podobno nekakšnemu klubskemu pregledu najzanimivejše godbe ki ji premorejo Laibachi, a brez njihovih najpopularnejših napevov, kot so Sympathy for the Devil, Life is Life ali kakge štiklca z meni tako ljubega doktorata iz dekonstruktivizma Let It Be in morda z malce rezerve, saj rjovenje o tem, da je pri nas oblast ljudska, le ni bilo tako močno, kot so to zmogli v starih dobrih časih. Pa tud kakšna besedna provokacija bi bila čisto na mestu, morda bi herr Mlakar znal kaj zanimivega pobajati o tako aktualnih istospolnih zvezah. Ali pa so Laibach izgubili malce svoje dinamike, ko so se znebili tistih bobnarjev, ali še bolje bobnark, ki so jih svoje čase tako radi potiskali na prednji del odra. Vsekakor sem pogrešal vsaj malce več ostrine in upam, da se ne približujejo kaki krizi srednjih let, saj bi mi bilo po vtisu, ki so ga pustili s Volkom, kar žal, če bi počasi rinili proti penziji. Morda pa kdaj drugič, ob kaki okrogli obletnici, ki je vse bližje in bližje.

Precej drugačna zgodba je bil drugi polčas, ko je ŠTUK po kratki a temeljiti stilski preobrazbi na odru vstopil v barvno dobo. Če smo se v prvem delu večera obiskovalci znašli v bolj črno belem svetu, so Juno Reactor dobesedno eksplodirali v barvah in razigranem razpoloženju. Večji kontrast na Laibach bi si zelo težko zamislili in prav hecno je, da sta se na turnejo sparili tako različni zasedbi ter tako potrdili stari rek, da se nasprotja privlačijo. Čeprav vsaj v tem tisočletju obe zasedbi bazirata precej na elektronskih ritmih, pa sta v glasbenem izrazu precej oddaljeni. Juno Reactor s svojim precej repetativnimi ritmi, ki ji za še večji učinek dodajo kongo bobne in dolgolasega, malce distrorziranega kitarista, že ciljajo na transcedentalno, nezavedno, tisto, kar človeka povzdiguje, in moram reči, da se je ljudstvo odzvalo na njihove vibracije. Bolj ko je šel koncert proti koncu, višje je bila celotna dvorana z odrom vred in pri Masters of the Universe je bilo vzdušje tik na tem, da vse skupaj eksplodira v ekstazo in da vsaj pol dvorane podpiše, da se pusti zapreti v ŠTUK do jutra ali pa še kak dan več. Če k temu seštejemo še ves dim, ki so ga tehniki spustili z odra, in luči, ki so so ravno zaradi difuznosti dima naselile praktično po celem prednjem delu dvorane, smo vsaj za nekaj časa uspeli okusiti nekakšno nediferencirano stanje stanje enosti, v občutje, ki si ga sam osebno predstavljam kot stanje pred velikim pokom, ko stvari nimajo ravno oblike, ko je koncentracija energije visokooktanska in ko čakaš še na iztek dogajanja. Vsekakor zanimiva izkušnja, ki pa zna biti tudi utrujajoča.

V bistvu je kar malce škoda, da se je koncert dveh zasedb dogajal sredi zime v precej hudem mrazu, saj bi bilo zelo zanimivo takšen happening doživeti na prostem, kjer bi se dogajanje lahko zavleklo malce dlje. Morda pa bi moral Janko namesto dolgočasnih proslav na Rožnik pripeljati tovrstno kombinacijo; Laibach, da podajo svoje videnje delavskih pravic in dolžnosti, ter Juno za dajanje duška in dionizovsko rajanje.

Tekst in foto: Uroš Škrjanc

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: