Mono v Channel Zero

mono_001Koncert zasedb Mono (Jap), Don’t Mess With Texas (Cro), Dälek (NY), Oddatee (NY), Ljubljana / Channel Zero, 09. maj, 2005.

V ponedeljek so se na odru metelkovskega  nultega nadstropja zvrstili japonski Mono, hrvaški Don’t Mess With Texas ter specialni gostje, katerih napovednik sem zasledil šele dan pred nastopom,  vsem že znan metalurški kovač rim Dälek in brooklyinski Oddatee.
Misel in že rahla skrb zaradi morebitne zgodnosti mojega prihoda na koncertno sceno se je razblinila v trenutku pogleda na nevsakdanjo vrsto pred vhodom že pred začetkom nastopa prvega benda.

Na oder tega žanrsko multiplega koncerta je prva stopila hrvaška zasedba s pronicljivim imenom Don’t Mess With Texas, ki je pred uporabo tega imena delovala v skupini Radio Free Isaac, še prej pa kot Nikad in Lunar.  Že sama nezmožnost podrobnejše žanrske uvrstitve v – recimo temu – zasanjani post rock akumulira presežek, ki občinstvo prav gotovo ni pahnil v zasanjanost.  Mene osebno je postavil v stanje intenzivne pozornosti in kasneje tudi izčrpanosti, saj se je vsekakor bilo treba »pregristi« skozi meso mestoma stonersko-puščavskih rifov in distorziranih delov. Zasedba je tudi to mesnato instalacijo inteligentno presegla z najrazličnejšimi, previdno odmerjenimi organskimi polnili električnega klavirja, minimalističnimi in melanholičnimi kitarskimi vložki ter živo-surovimi bobni.  Tudi pozorno občinstvo, kjer ni bilo moč opaziti staknjenih in nezainteresiranih glav, jim je po vsakem komadu z veseljem dalo dobršno mero pohval in navdušenosti.

Da bi se izognili kakšni zadušeni žrtvi omedlevanja predvsem zaradi respiratornih nezmožnosti v okviru nabito polnega nultega kluba, je sledil premor, takoj za tem pa je na oder prišla četverica iz Tokia, zasedba, imenovana Mono. Le-to sestavljajo Yasunori Takada na bobnih, gejševsko simpatična basistka Tamaki ter kitarista Taka in Yoda. Zasedbi je debitantsko ploščo  Under The Piper Tree založil John Zorn v svoji založbi Tzadik, pod zadnjo, katero so tudi predstavljali, Walking Cloud And Deep Red Sky, Flag Fluttered And The Sun Shined pa se je podpisal izkušeni tonski mojster Steve Albini.

Tako žgoče post-rockovsko razigranega koncerta nisem še videl ne v živo ne slišal na kakršnihkoli Mono posnetkih. Za ogrevanje in produciranje »dima« so poskrbeli z uporabo tremolo-reverb efekta, ki pa ga primarni kitarist ni pridobil s pomočjo elektronskega ali analognega multi-efekta, temveč s poigravanjem na regulatorju volumna na kitari. Že sam pogled na to kitarsko zamisel, med katero si je kitarist z dirigiranjem »pisal« ritem,  me je navdajal z občutkom, da, kjer je dim, bo tudi ogenj. Gnani z žarom, na katerega redko naletimo pri sorodnih skupinah, in v žanru, kjer je resnično težavno narediti nekaj novega, so fantje dokazali, da še zdavnaj ni bilo vse povedano. Če sem pri prvem bendu mogoče pogrešal malo več nepredvidljivih nojzerskih izbruhov ter večjo izraznost klavirčka, so Mono definitivno postregli s porcijo mesovja težkih rifov, ki so se mi dobesedno drgnili ob lobanjo. Všeč mi je, da zasedba ni preveč stilistično, ambientalno in halucinogeno opletala, temveč me je porinila čez tisto mejo ritmičnega pozibavanja in »tapkanja« v stanje popolne frapirane statičnosti. To je bila realizacija mojega emocionalnega presežka in navdušenja – enostavno sem stal in se za vse druge vire izklopil. Mono ponudijo nek nov odgovor na oznako post-rock, svež zamik, nov moment, in zdi se, da bi se osnovne linije lahko prepletale v neskončnost.

No, ta neskončnost se mi je nekako razblinila po prihodu Däleka na oder, ki mi v tistem trenutku nikakor ni ustrezal. Počutil sem se, kot da bi bil na nekem festivalu, kjer pač zamahneš z roko v vednosti, da je še tako ali tako ogromno bendov, le da v tem primeru ni bilo tako. Däleka tako rekoč vsi že poznamo. Will Brooks alias Dälek, frontman benda, repa tako kot zgleda – 100-kilski, črni, robustni »bad-mother-fucker« vkopan na odru s prekrižanimi rokami repa, kot če bi tolkel s kladivom po nakovalu, za njim pa tli močan ogenj. Eksplicitna lirika, občasno politična, kulturološka, a v zelo pogosto togotnem in besnem zanosu neprestano pulsira. Dälek repa z zadostno mero kontrole in se nemalokrat zadržuje, nekaj prikriva…, vse dokler stvar ne postane resna, tako v glasbenem kot v vsebinsko-liričnem smislu. Ko pa končno poči, Dälek napade z enim samim zamahom in njegova kombinacija srčevine in furije nosi s seboj repersko liriko s »še-komaj« obvladano silo. Umotvorca glasbene podlage sta indie-rock producent Alap Momin, aka Oktopus in turntable eksperimentalist Dj Still. Oba s svojimi »tehnikalijami« poskrbita za širjavo in prekrivanje svojih stvaritev, bodisi da gre za (break)beate ali pa za sample. Dälekova kamerada v bistvu poskrbita za nalaganje plasti vseh vrst ambientalizmov, beatov, ki ustrezno naznanjajo razjarjenost, razvnetost in divjost hip-hoperskih rim, in končno, spodkopavajo enostavnost in minimalističnost »na-videz-bleščečega« mainstream hip-hopa.

Zadnji je na oder prišel meni povsem neznan polagalec rim Oddatee, ki smo ga tudi že lahko videli pri nas, takrat na mini festivalu založbe Tigerbeat 6, skupaj še z lastnikom te založbe, KID 606-om, Dwaynom Sodaberghom in Dj-em Rupture-jem (te podatke sem dobil na strani Radia Študent). Beate je spuščal sam iz laptopa in je, kot nam je sam večkrat povedal, predstavljal svojo novo ploščo Halfway Homeless. Moram priznati, da me je njegov rahlo zmedeno-pripovedni in iskren nastop, kljub pozni uri, navdušil še bolj kot Dalekov. Dobil sem občutek, da je z glasbo resnično organsko povezan – kot da bi mu glasba dejansko rešila življenje. Ob pogledu nanj so se mi kar odpirali scenariji pristne ter žalostne brooklyinske zgodbe.

 Milko Pečanić

 foto: Jurij Bizjak

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: